Po carju car

Dva datuma se bližata, zaradi katerih imajo zahodni politični analitiki, ki se menda spoznajo na Rusijo in vrhove tamkajšnjih oblasti, spet polno dela. Prvi je stota obletnica oktobrske revolucije, ki je za »kremljeloge« dober povod za moževanje o tem, ali se lahko tudi sedanjemu »carju« pripeti kaj podobnega kakor zadnjemu ruskemu monarhu Nikolaju II.

Drugi datum je 15. december: zadnji rok, ki ga je predsednica zgornjega doma ruskega parlamenta Valentina Matvijenko postavila za uradni začetek kampanje za volitve prihodnjega predsednika, ki bodo marca prihodnje leto. Takrat enkrat bo namreč tudi sedanji predsednik Vladimir Putin prekinil negotovost in sporočil, ali se bo še četrtič in bržkone zadnjič pomeril za položaj prvega človeka v državi.

Če se bo to zgodilo, bodo volitve spet tako dolgočasne, kakor so bile vse dosedanje, na katerih je sodeloval Putin, ki je vedno prepričljivo zmagal že v prvem krogu. Tako bo nedvomno tudi tokrat, saj je med ruskimi državljani še vedno nadvse priljubljen, zato bodo volilne goljufije enako nesmiselne kakor vsi dosedanji brezupni poskusi vmešavanja iz tujine.

Edina stvar, ki bi mu lahko vsaj teoretično pokvarila zmagoslavje, je nizka volilna udeležba. A do slabega odziva volivcev ne bi prišlo zato, ker bi se ti naveličali politika, ki jim tako ali drugače vlada že od začetka tega tisočletja; javnomnenjske raziskave kažejo ravno nasprotno. Rusi se ne bi odpravili na volišča prej zato, ker bi bili prepričani, da njihov glas ni potreben, saj bo njihov kandidat tako ali tako spet zmagal.

Če ruskim volivcem še ni dovolj Putina, pa so se vsekakor nasitili tega, da so njegovi tekmeci vedno isti in vedno enako izvoljivi. Zato je bila odločitev televizijske voditeljice Ksenije Sobčak, da se bo sama pomerila proti vsemogočnemu družinskemu prijatelju Putinu, dobrodošla popestritev. Če že ne za rusko demokracijo, pa vsaj za množične medije, ki po svetu čedalje bolj spominjajo na pogrošne resničnostne šove, s katerimi je tudi sama zaslovela. Doslej je bil namreč edini, ki bi lahko vnesel v predvolilni šov vsaj malo intrige in negotovosti, borec proti korupciji Aleksej Navalni, a temu zakonodaja zaradi kaznovanosti še kako desetletje ne dovoljuje udeležbe na volitvah.

Ta bi v nasprotju s Ksenijo Sobčak celo dobil vsaj nekaj odstotkov glasov, pa še večjo možnost bi imel, da bi izpolnil pogoje za kandidaturo. Zanjo namreč neodvisni kandidat potrebuje vsaj 300.000 podpisov podpornikov, ki pa jih mora zbrati po vsej državi. Iz vsakega posamičnega »subjekta Ruske federacije«, katerih število je po priključitvi polotoka Krim zraslo na 85, namreč šteje največ 7500 glasov podpore.

Navalnemu je v zadnjih letih uspelo vzpostaviti mrežo sodelavcev po Rusiji, ki bi še lahko nabrali podpise, ruska Paris Hilton, kakor tudi imenujejo hčer nekdanjega in zdaj že pokojnega Putinovega mentorja Anatolija Sobčaka, pa razen medijske podpore nima nič.

To je v zadnjih dnevih dobila celo na najbolj trdovratnih prokremeljskih trobilih, kar je njene kritike le še utrdilo v veri, da je starleta zgolj trojanski konj sedanjih oblasti, ki bi rade ustvarile videz večje demokratičnosti predsedniških volitev. Ta bojazen bo zares upravičena, če ji bo uspelo zbrati dovolj podpisov. Tega brez pomoči aparata človeka, ki je nekoč rešil življenje njenemu očetu, nikakor ne bo zmogla.