Po prispevke mora država

V času, ko informacijska tehnologija omogoča e-storitve na vseh področjih življenja, administrativno razbremenjevanje gospodarstva in prebivalstva ne pomeni prav nič avantgardnega, ampak preprosto to, da gre država v korak s časom. Med področji, kjer naj bi se zmanjšala birokracija, je tudi obračunavanje in plačevanje prispevkov zaposlenih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav ta primer pa kaže, kako lahko sicer pozitivne spremembe prizadenejo določeno skupino, in to zato, ker se državni aparat poglavitnega problema očitno ne loti.

Po zdaj veljavnih predpisih velja, da se delavcu šteje v pokojninsko dobo čas, ko so bili prispevki obračunani, čeprav ti niso bili plačani. To zaposlenega prikrajša pri višini pokojnine, še vedno pa gre lahko v pokoj takrat, ko izpolni pogoje po dejansko opravljenih letih dela. Z novo ureditvijo, ki bo začela veljati s 1. januarjem prihodnje leto, bodo delodajalci morali oddajati samo še en obrazec z obračunom prispevkov REK, namesto drugega, ki se mu reče M4, pa se bodo podatki med zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) in finančno upravo (Furs) elektronsko pretakali. Delavci, zaposleni pri tistih delodajalcih, ki ne bodo oddajali obrazca REK, pa prispevkov ne bodo imeli obračunanih, kaj šele plačanih in bodo po novem ne samo ob pokojninsko osnovo, ampak tudi ob pokojninsko dobo.

Po Fursovih podatkih je vsak mesec približno 4000 zavezancev, ki teh obrazcev ne odda. Večinoma so to manjši delodajalci s po enim zaposlenim, a to še vedno pomeni najmanj 4000 ljudi, ki delajo in bodo nekega lepega dni, mogoče čez kakšnih deset ali 20 let, ugotovili, da ne morejo v pokoj, čeprav so bili za strojem ali za pultom skoraj štiri desetletja in da bo tisto, kar bodo potem dobivali, tako borno, da jim ne bo omogočilo preživetja.

Zveza svobodnih sindikatov je za to, da takšnih situacij ne bi bilo, predlagala dopolnitev zakonodaje tako, da bi v primerih, ko delodajalci ne bi oddajali obrazcev, Furs sam obračunal prispevke iz povprečja zadnjih treh mesecev in s sorazmernim dolgom obremenil delodajalca. Vzvode za to ima.

Kar se ob teh opozorilih in predlogih upravičeno sprašujemo, je, kako to, da država teh vzvodov ne uporablja že zdaj. Zakaj se delavci, ki jih, kot so se izrazili sindikalisti, delodajalci dobesedno oropajo za denar, ki so ga pridelali in tudi za leta delovne dobe, znajdejo v položaju, da morajo iskati pravico na sodišču? Še posebno paradoksalno pa je, da morajo s tožbo terjati denar, ki ne gre neposredno njim, temveč v pokojninsko in invalidsko blagajno. Če je pokojninsko zavarovanje obvezno, je opozorila Lučka Böhm iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, mora država poskrbeti, da se tudi izvaja. Konec koncev bi moralo biti to državi v interesu. Tako s človeške plati kot zaradi načel pravičnosti in spoštovanja pravil.

Vse to razlaganje o oddajanju obrazcev se sliši zelo birokratsko in zapleteno, eksistencialne stiske ljudi, ki se na starost spopadajo z revščino zaradi posledic slabe urejenosti tega področja, pa so zelo konkretne.