Pogled čez planke
Slovenija je skoraj na repu po številu lani začetih in dokončanih stanovanj.
Medtem ko bi si večina tujcev, ki obiščejo Slovenijo, tu z veseljem spletla gnezdo – zaradi kakovosti življenja, ugodne kombinacije sredozemske sproščenosti in germanske pridnosti ter natančnosti, neokrnjene narave, dobre hrane ... –, domačini vsega tega preprosto ne vidimo. Nenehno se nad čim pritožujemo. Naša stalna bolečina so »najvišje, neznosne« cene stanovanj nasproti prenizkim plačam. Pa je res tako? Za pomiritev frustracij koristi pogled čez planke. Tudi raziskave, kakršna je Deloittov nepremičninski indeks.
A tokrat je ta precej v slovenski maniri: bralca najprej pošteno razkuri, saj Slovenijo predstavlja kot državo, v kateri so lani cene stanovanj zrasle za kar 26,5 odstotka. Daleč bolj kot kjer koli drugje v Evropi. Tega Slovenci, opazujoč gibanja na nepremičninskem trgu, pač nismo zaznali. No, v resnici je hitro postalo jasno, da je bil podalpski biser po nemarnem obtožen. Analitiki so vzeli v izračun za primerjavo napačno osnovo. Precej prenizko. Tudi velikim in uglednim hišam se lahko zgodi. Popravek je pomirjujoč, potrjuje, kar smo že vedeli: cene so rahlo zrasle, v mestih bolj kot na podeželju. Če upoštevamo nova, na dražbah prodana stanovanja, pa so celo padle. Trend torej ni najslabši.
Po absolutnih cenah za kvadratni meter stanovanja smo blizu nekaterim zgodovinsko, razvojno ali geografsko primerljivim državam. Cenejši sta Poljska in Madžarska, na zahodu pa Portugalska in po lanski pocenitvi še Španija. Niti med upoštevanimi nismo najdražji, skomine po cenah iz madžarskega Debrecena (pod 900 evrov za kvadrat) pa relativizira uvodni opis.
In koliko časa delamo za stanovanje? Upoštevajoč bruto plačo je za povprečno 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje v petih državah od 16 opazovanih treba delati dlje kot v Sloveniji (7,9 leta). Čehom, ki so nam po cenah blizu, je v tem pogledu najteže. A da se s sklepi ne prenaglimo: v resnici ne razpolagamo z bruto, ampak z neto plačo, ki je v Sloveniji tretjino nižja. Torej Slovenec za stanovanje dela 12 let. Koliko realno delajo zanj v drugih državah iz vzorca, ne izvemo. Davčni sistemi so tako različni, zapleteni in težko primerljivi, da so v raziskavi pač uporabili bruto plačo. Primerjava med državami tako nima velike analitske vrednosti. Po hitrem (a zelo površnem) preračunu je Slovenija med tistimi z najmanj ugodnim razmerjem med neto plačo in kupnino.
Bolj skrb vzbujajoče je, da Slovenija zaostaja po intenzivnosti gradnje stanovanj. Smo skoraj na repu po številu lani začetih ali dokončanih novih stanovanj, kar povečuje tveganje za prihodnje neskladje med ponudbo in povpraševanjem in lahko vodi v hitro rast cen. Še zlasti ker ima povpraševanje še kar nekaj rezerve v finančni sposobnosti gospodinjstev. Slovenska so od vseh v raziskavo vključenih najmanj zadolžena, stanovanjski krediti so še ugodni in na voljo. Posebej pa bi se morali zamisliti nad podatkom, po katerem smo Slovenci na evropskem vrhu (ali dnu), navzven pa sploh ni videti slabo. Prej priča o premožnosti Slovencev: skoraj vsi bivamo v lastnih stanovanjih, tržnega najema skoraj ni. To pa je zgodba, ki stanovanjski politiki povzroča glavobole in zahteva ukrepanje.
A tokrat je ta precej v slovenski maniri: bralca najprej pošteno razkuri, saj Slovenijo predstavlja kot državo, v kateri so lani cene stanovanj zrasle za kar 26,5 odstotka. Daleč bolj kot kjer koli drugje v Evropi. Tega Slovenci, opazujoč gibanja na nepremičninskem trgu, pač nismo zaznali. No, v resnici je hitro postalo jasno, da je bil podalpski biser po nemarnem obtožen. Analitiki so vzeli v izračun za primerjavo napačno osnovo. Precej prenizko. Tudi velikim in uglednim hišam se lahko zgodi. Popravek je pomirjujoč, potrjuje, kar smo že vedeli: cene so rahlo zrasle, v mestih bolj kot na podeželju. Če upoštevamo nova, na dražbah prodana stanovanja, pa so celo padle. Trend torej ni najslabši.
Po absolutnih cenah za kvadratni meter stanovanja smo blizu nekaterim zgodovinsko, razvojno ali geografsko primerljivim državam. Cenejši sta Poljska in Madžarska, na zahodu pa Portugalska in po lanski pocenitvi še Španija. Niti med upoštevanimi nismo najdražji, skomine po cenah iz madžarskega Debrecena (pod 900 evrov za kvadrat) pa relativizira uvodni opis.
In koliko časa delamo za stanovanje? Upoštevajoč bruto plačo je za povprečno 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje v petih državah od 16 opazovanih treba delati dlje kot v Sloveniji (7,9 leta). Čehom, ki so nam po cenah blizu, je v tem pogledu najteže. A da se s sklepi ne prenaglimo: v resnici ne razpolagamo z bruto, ampak z neto plačo, ki je v Sloveniji tretjino nižja. Torej Slovenec za stanovanje dela 12 let. Koliko realno delajo zanj v drugih državah iz vzorca, ne izvemo. Davčni sistemi so tako različni, zapleteni in težko primerljivi, da so v raziskavi pač uporabili bruto plačo. Primerjava med državami tako nima velike analitske vrednosti. Po hitrem (a zelo površnem) preračunu je Slovenija med tistimi z najmanj ugodnim razmerjem med neto plačo in kupnino.
Bolj skrb vzbujajoče je, da Slovenija zaostaja po intenzivnosti gradnje stanovanj. Smo skoraj na repu po številu lani začetih ali dokončanih novih stanovanj, kar povečuje tveganje za prihodnje neskladje med ponudbo in povpraševanjem in lahko vodi v hitro rast cen. Še zlasti ker ima povpraševanje še kar nekaj rezerve v finančni sposobnosti gospodinjstev. Slovenska so od vseh v raziskavo vključenih najmanj zadolžena, stanovanjski krediti so še ugodni in na voljo. Posebej pa bi se morali zamisliti nad podatkom, po katerem smo Slovenci na evropskem vrhu (ali dnu), navzven pa sploh ni videti slabo. Prej priča o premožnosti Slovencev: skoraj vsi bivamo v lastnih stanovanjih, tržnega najema skoraj ni. To pa je zgodba, ki stanovanjski politiki povzroča glavobole in zahteva ukrepanje.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji