Pogled z višine

»Znanost ne potrebuje mistike, tudi mistika ne potrebuje znanosti, človek pa potrebuje obe.« Tako je poskušal avstrijski fizik Fritjof Capra v svojem zgodnjem delu Tao fizike pojasniti, zakaj je treba na svet gledati ne kot na skupek fragmentov, združenih v velik mehanizem, ampak kot na enotnost materije in duha, v kateri ne potrebujemo nobenega drugega stvarnika, razen človeka samega.

Že dolgo zahodni znanstveniki opozarjajo, da so vzhodnjaški »mistiki« že zdavnaj vedeli to, kar bo človeštvo šele odkrilo kot svojo novo prihodnost. In to je holistično razumevanje univerzuma kot skupnega domovanja vseh možnih resnic, ki so zdaj med seboj sprte zaradi različnih religij, izkrivljene zaradi nasprotujočih si ideologij ter ponižane zaradi nespoštovanja življenja in človekovega dostojanstva.

Ko so se Kitajci odpravili na svoj nov dolgi pohod v vesolje ter pri tem uporabili kvantni satelit in popolnoma nov znanstveni pristop do dolgega potovanja v neznano, se je zdelo, da se je uresničila Caprova napoved iz leta 1975: taoisti so postali fiziki in obratno. Civilizacija, ki je človeštvu dala Konfucija in Lao Zija, nam zdaj odpira nove prostore in nas opozarja, da – kakor je govoril veliki taoistični učitelj – »odhod daleč stran pomeni vrnitev«.

Toda k čemu se velesile vračajo, ko si prizadevajo priti k zvezdam? Bodo z zmogljivimi mikroskopi, nameščenimi v vesolju, vendarle spoznali, kako uboge so zemeljske vojne in medčloveško sovraštvo? Ali odhod daleč stran res pomeni vrnitev k plemeniti naravi človeka ali je to samo odpiranje še enega bojišča, na katerem bodo dosegali nepomembne politične cilje?

Kitajsko vodstvo ne skriva, da bi rado koristilo človeštvu v 21. stoletju, in prav v vesolju se mu ponuja priložnost, da nam vsem zagotovi to, na čemer so temeljile vse filozofije in za kar so si prizadevale vse znanosti: harmonijo in mir. Kaosa in vojn imamo že tu dovolj.