Pogovorimo se o bistvenem
Podnebna kriza nam zelo nazorno kaže, da je čas, ko se moramo začeti pogovarjati o pravih, ne namišljenih težavah, ki ogrožajo našo družbo, in načrtovati prave rešitve.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Absolutno preveč se ukvarjamo z napačnimi vprašanji: ali se gospodarstvo ohlaja in kdaj bo spet nova kriza; koliko novih cest potrebujemo, da ne bomo več stali v kolonah; koliko novih kilometrov ograj za zajezitev begunskega »vala« bomo postavili; koliko »lex magn« moramo še sprejeti za spodbudnejše poslovno okolje; koliko medvedov in volkov moramo še pobiti, da bodo škode kmetov manjše.
Politika s prišepetovalci različnih interesnih lobijev nam – da bi odvrnila pozornost od res pomembnih vprašanj, s katerimi se ne zna in noče spopasti – populistično servira zgornje teme, ki jih pograbimo kot sestradani psi ogolelo kost. Ko pa spomladanska pozeba dve leti zapored uniči ves pridelek sadjarjev, toča na enem koncu Slovenije sklesti skoraj ves prihodek kmetov, ena sama železniška nesreča pa ogrozi vir pitne vode za vso slovensko Istro, obnemimo.
Resnične so tudi rešitve, kako ga zmanjšati. Najučinkovitejše je razogljičenje gospodarstva, zelo veliko bi naredili tudi z bolj trajnostno mobilnostjo. K razogljičenju do leta 2050 se je Slovenija zavezala s podpisom pariškega podnebnega sporazuma. Znanje in tehnologije imamo, vprašanje je, ali smo zanje pripravljeni plačati. Za zdaj kaže, da ne. A, pozor, račun za odpravljanje posledic katastrof zaradi neukrepanja bo precej višji.
Nekdo bi moral odgovarjati tudi za posledice že uresničenih netrajnostnih rešitev, kot je gradnja Teša 6. Okoljsko škodo bi bilo treba preganjati kot zločin, ne le na konfliktnih območjih. Nekaj časa za utiritev na pravo pot še imamo, toda, ali je res treba čakati do zadnjega?
Politika s prišepetovalci različnih interesnih lobijev nam – da bi odvrnila pozornost od res pomembnih vprašanj, s katerimi se ne zna in noče spopasti – populistično servira zgornje teme, ki jih pograbimo kot sestradani psi ogolelo kost. Ko pa spomladanska pozeba dve leti zapored uniči ves pridelek sadjarjev, toča na enem koncu Slovenije sklesti skoraj ves prihodek kmetov, ena sama železniška nesreča pa ogrozi vir pitne vode za vso slovensko Istro, obnemimo.
Okoljsko škodo bi bilo treba preganjati kot zločin - ne le na konfliktnih območjih.
Podnebna kriza nam zelo nazorno kaže, da je čas, ko moramo preiti k bistvu – začeti se moramo pogovarjati o pravih, ne namišljenih težavah, ki ogrožajo našo družbo, in načrtovati prave rešitve. Na to opozarja tudi dan ekološkega dolga, ki vsako leto nastopi hitreje. Letos je na globalni ravni prihitel dva dni prej kot lani, v Sloveniji pa je nastopil že dobra dva tedna prej. Ekološki dolg je resda le simbol za opozarjanje, da je človeštvo preseglo meje planeta, a je še kako resničen.Resnične so tudi rešitve, kako ga zmanjšati. Najučinkovitejše je razogljičenje gospodarstva, zelo veliko bi naredili tudi z bolj trajnostno mobilnostjo. K razogljičenju do leta 2050 se je Slovenija zavezala s podpisom pariškega podnebnega sporazuma. Znanje in tehnologije imamo, vprašanje je, ali smo zanje pripravljeni plačati. Za zdaj kaže, da ne. A, pozor, račun za odpravljanje posledic katastrof zaradi neukrepanja bo precej višji.
Nekdo bi moral odgovarjati tudi za posledice že uresničenih netrajnostnih rešitev, kot je gradnja Teša 6. Okoljsko škodo bi bilo treba preganjati kot zločin, ne le na konfliktnih območjih. Nekaj časa za utiritev na pravo pot še imamo, toda, ali je res treba čakati do zadnjega?
