Tiskane izdaje
Imamo srečo, da živimo v času, ko je življenjska doba vse daljša. Nasmejani, aktivni in v družini ljubljeni starejši, ki svojim vnukom pomagajo, so ideal, za katerega si je vredno prizadevati z delovno in športno aktivnostjo. A je daljše življenje hkrati dvorezen meč človeštva, v Sloveniji še posebno.
Naša država bo po podatkih Eurostata kmalu v prvi četrtini najstarejših evropskih držav. Tiha revolucija, kot so že pred časom poimenovali nezadržni proces starajočih se družb v razvitem svetu, prinaša mnoge socialne, gospodarske in medgeneracijske izzive.
Prelomno za Slovenijo je bilo leto 2003, ko je število prebivalcev, starejših od 65 let, prvič preseglo število otrok. Od takrat je starejših vse več. Leta 2020 bo starejši od 65 let vsak peti prebivalec. Do leta 2060, do katerega segajo demografske projekcije, bo – če bodo ostali trendi nespremenjeni – vsak tretji prebivalec v Sloveniji starejši od 65 let, otrok pa bo le še 12 odstotkov. Življenje se bo obrnilo na glavo.
Spremembe opažamo že zdaj. Vse več je ljudi, ki slabo vidijo, slabo slišijo, pozabijo, kar so pravkar slišali, ki jih oblega več bolezni in jemljejo pet, deset ali celo petnajst zdravil, bolnišnice so vse bolj napolnjene s starostniki, ki so obležali. V trgovinah srečujemo vse več takih, ki ne zmorejo prebrati navodil na škatlicah, na ulici ne najdejo pravega avtobusa, ki jim je treba pomagati izpolniti obrazec in prešteti denar, ki ga izročijo trgovcu. Javno življenje bi bilo treba prilagoditi starejšim, a posebne družbene skrbi za to ni mogoče opaziti.
Prave težave pa se začnejo, ko ne morejo več skrbeti sami zase. Svojci obupujejo. Bolniške za obnemoglega starša lahko dobijo zgolj nekaj dni, on pa potrebuje pomoč pri hranjenju, oblačenju, umivanju, sprehodu ali preprosto zgolj družbo vsak dan od jutra do večera, nekateri leta in leta. Kako naj zaposleni otroci to zmorejo? In kaj je šele s tistimi, ki lastnih otrok nimajo? Obsojeni so na osamljenost in pomoč, ki jo drago plačujejo iz žepa, če imajo denar.
Navedene težave bi lahko odpravil zakon o dolgotrajni negi, ki bi po vzoru Avstrije, Nemčije, Luksemburga, Nizozemske in drugih razvitih držav uvedel nov obvezni prispevek, s katerim bi organizirali pomoč za starejše. Prinesel bi tudi več tisoč novih zaposlitev. A to je zakon z daleč najdaljšo brado med vsemi zakoni. Zamisel zanj je iz leta 1998, prvič ga je leta 2002 za Delo predstavil Martin Toth, zdaj že zdavnaj upokojeni svetovalec ZZZS. Do danes je bilo napisanih še 17 različic zakona, a nobena ni prišla niti do vladne procedure. »Leve« politične stranke, ki se rade hvalijo s svojo skrbjo za uboge in nemočne, so pri starejših popolnoma odpovedale. »Desne«, ki so bolj usmerjene v nove podjetniške izzive, ravno tako. Čeprav skrb za starejše narekuje tudi Evropa, se ni zgodilo še nič. Zakon je zdaj spet na mizi ministrice Anje Kopač Mrak. Kot je bil že pri toliko ministrih. Kaže, da mlajšim, dokler so na oblasti, za starejše ni mar. Ko se postarajo in občutijo težave na lastni koži, pa nimajo več vpliva.
