Pokljuški izpit z odliko

V teh nekaj minulih dneh se je potrdilo, da si Pokljuka zasluži tekmovanje najvišje ravni in stalno mesto v mednarodnem biatlonskem koledarju, se bo pa treba zdaj čim prej odzvati tudi pri oblikovanju kandidature za svetovno prvenstvo. Verjetno smo po tej plati kakšno leto sicer že zamudili, a vseeno je zdaj čutiti podporo pri Mednarodni biatlonski zvezi (IBU), realno pa bi bilo dobiti termin nekje po ZOI 2018. Razmišljanja in hotenja gredo v to smer, a hkrati upam, da se bo to dogajalo po razumni poti. Ker se za nordijsko SP poteguje tudi Planica, pač ne bi bilo pametno imeti dveh velikih tekmovanj v isti zimi, temveč vsakega v svoji.

Dotlej bo treba nekaj stvari še postoriti, a gre za manjše zadeve, kot je prostor za novinarje, ki jih je na SP nekajkrat več, še izboljšati objekte in logistiko. Ta je bila letos sicer odlična, a prepričan sem, da Pokljuka lahko sprejme še nekaj tisoč gledalcev več. To pa bi tudi že zadovoljilo odgovorne pri IBU, saj se jih z izjemo najbolj elitnih prizorišč drugje niti ne more zbrati več. Vse našteto je treba izboljšati tudi zato, da ohranimo visoko raven, ki jo narekujejo Ruhpolding, Anterselva, Oberhof, tudi Hochfilzen. Izjemen letošnji obisk je bil za IBU že znak, da smo resno prizorišče. Je pa res, da novi posegi ne zahtevajo izredno velikih finančnih vlaganj, center je že zgrajen in je čudovit.

Sicer pa smo videli dve različni Pokljuki. Prvi dan je veter krojil dogajanje in poskrbel za presenečenja, že z zasledovalnima tekmama pa so se stvari vrnile na svoje mesto, četudi je Björn Ferry kar presenetil. Očitno je zgrešil s stopnjevanjem forme za OI in je zdaj na vrhuncu, zagotovo je bil prvo ime Pokljuke. Morda je manjkala le še pika na i v obliki slovenske uvrstitve na zmagovalni oder, a mislim, da so bili obiskovalci tudi brez tega izredno zadovoljni. Jakov Fak je bil blizu, pritekel in pristreljal je eno uvrstitev v deseterico. Vem, da je bilo zanj to razočaranje, telesno in psihološko je pripravljen tudi za več. A v šprintu je imel nekaj smole z vetrom, v zasledovanju pa je prišel blizu. To zimo mu manjka le malenkost do vrha, strel ali dva mimo tarče prinašata 10., 15. mesto. To so dobre uvrstitve, a on hoče več in prav je, da razmišlja tako.

Pri Teji je drugače, ona je šla v zadnjih tednih čez povsem drug ritem. Prehlad je gotovo pustil posledice, a še bolj OI in vse, kar jim je sledilo. Ni edina, ki je po OI malo v padanju, četudi sem prepričan, da bo že na naslednjih postajah spet zraven. Zanjo je bilo novo vse, kar se je dogajalo v Sočiju in po njem. Šampioni, ki so stalno na vrhu, gredo drugače čez ta proces. Ona pa je pričakovala, si želela in dobila to odličje. To ji je pobralo ogromno energije, imela je tudi težave z dihali in zagotovo jo je to utrudilo. Na eni najtežjih prog v svetovnem pokalu, kar Pokljuka gotovo je, pa se to še kako pozna.