Poldrugo stoletje človeka, ki nas je učil, kako živeti

Ko bomo jutri stopili iz hiše in se zazrli v nebo, se bo nad nami vilo prav tisto, kar se je pred natanko stopetdesetimi leti vilo nad Ivanom Cankarjem. Bil je to njegov prvi dan, njegovo življenje še razprto, nepopisano, in terjalo je dosti – dosti časa, dosti truda, dosti neuklonljivosti –, da se ga dandanes spominjamo kot enega od tistih, ki so položili temelje slovenski literaturi.

Literarna zgodovinarka Alojzija Zupan Sosič poudarja, da je bil Cankar »genialni umetnik, ki je močno presegel evropsko raven književnosti v času moderne«, pri tem pa »v času, ko bi mu zaradi uspeha bolj ustrezalo pisati v nemščini, pisal v našem jeziku. S tem je poskrbel, poleg drugih avtorjev tistega časa, da smo postali enakopravni vsaj literarno.«

Ivan Cankar je bil izjemen avtor, ki je pisal vse od poezije, proze in dramatike do esejev, kritik, člankov, govorov, predavanj in še in še, ter izjemen inovator, ki je v slovensko književnost uvedel številne formalne, slogovne in tematske novosti, kar mu je prineslo status literarne zvezde, ta pa med drugim celo dvojnika, ki se je na Dunaju izdajal zanj, ženskam obljubljal poroke (no, eni) ter navezoval stike s časopisi in založbami.

150. obletnica rojstva Ivana Cankarja: Človek, ki zapre oči, je slepec

Toda Cankar je bil – morda še pomembneje – tudi izjemen človek, čigar opus nas uči ne le pisati, pač pa živeti; živeti pogumno, uporno, z dvignjeno glavo, z zdravo mero nepopustljivosti in zdravo mero upanja.

V časih, v katerih smo se znašli, nam bosta tako upornost kot upanje prišla še kako prav, prav pa nam bo prišla tudi zmožnost kritične presoje, uperjene tako v druge kot vase. Zadnjo mojster ubesedi v črtici Jubilej, v kateri zapiše, da je »umetnika edini poklic kritika in boj« ter da »umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik. Človek, ki zapre oči, je slepec.

Nikogar ne sovražim tako hudo kakor človeka, ki gre z mirnim obrazom in odprtim nosom mimo gnoja in pravi: 'Saj ni gnoj! To je koristna tvarina, kmetu v prid in blagor!' Odgovoriti mu ne morem nič, ampak toliko vem, da se je prilagodil in da ni umetnik ...«.

Toda ne gre le za umetnike. Kajti naj prvi vrže kamen tisti, ki si za to ali ono stvar še ni rekel Saj ni gnoj.