Tiskane izdaje
Predsednik vlade Miro Cerar je minuli teden, ko je v državni zbor posredoval odstopno izjavo, pognal ustavno kolesje, ki nas bo pripeljalo do zgodnejših volitev. Če so se konec prejšnjega tedna v javnosti mnogi še spraševali o ozadjih njegove poteze, je pred nami po prespanem poznozimskem vikendu slika veliko bolj jasna.
Cerar je namreč, ko je bil prignan do skrajne točke, odigral na edino karto, ki mu je še ostala. Namesto da bi vztrajal pri drži jamrajočega premiera, se je odločil poiskati rešitev – odločil se je za taktiko šoka. Predsedniki vlad imajo običajno na voljo tri skrajne poteze, ki kratkoročno umirijo pregreta politična čustva ali razvozlajo blokado: rekonstrukcijo vlade, zaupnico ali odstop. Cerar se je zaradi bližine rednih volitev odločil za edino logično potezo – odstop. S tem je sicer oslabil podobo uspešnega premiera, a je z odstopom vendarle veliko več pridobil kot izgubil.
V politično igro taroka je vrgel škisa in za zdaj se zdi, da mu uspeva obračati trende, ker mu prav na nobenem področju ni najbolje kazalo. Z odstopom je preusmeril pozornost od maket, sindikatov in nastajajočih novih političnih projektov k sebi, SMC in zapuščini. Edina skrb, ki jo bo imel, je, kako ohranjati pozornost, ki jo je pritegnil s šokiranjem zasanjane slovenske javnosti, ki do preteklega tedna še ni dojela, da bi se ji oblast lahko v kratkem vrnila v roke.
Napovedi v slovenski politiki so že več kot desetletje nehvaležna naloga, ker se je v tem obdobju spremenilo volilno telo, spremenila se je politika in politika kot profesija je postala najmanj cenjena med vsemi poklici. Pa vendar lahko na podlagi raziskav javnega mnenja, novinarskega opažanja in poznavanja socioloških in politoloških značilnosti slovenske družbe v osnovnih črtah zarišemo razvoj dogodkov do volitev.
Prva ugotovitev bi bila, da v letošnji predvolilni kampanji ni izrazitega favorita. V ospredju imamo tri stranke, ki bi lahko krojile usodo po volitvah. Efekt novega obraza v politiki, ki ga je uporabil Marjan Šarec po predsedniških volitvah, je še vedno močan in, kot kažejo ankete, še vedno vleče, a ne tako močno kot pred leti. Zdi se, da se volivci nikakor ne želijo vrniti k strankam, ki so zaznamovale Slovenijo med letoma 2004 in 2014, kar mora biti še posebej frustrirajoče za SD in SDS. Prav tako ne bi smeli še povsem odpisati Cerarjeve SMC, ki se je pognala v tek, vprašanje pa je, ali bo imela dovolj sape za dvomesečni maraton do volitev.
In če izhajamo iz osnovne predpostavke, da v tekmi ni izrazitega favorita, bo zelo pomembno, koliko strank bo v resnici prestopilo parlamentarni prag, kjer bodo lahko imele pomembno vlogo pri sestavljanju bolj levih ali bolj desnih povolilnih koalicij. Kot kaže v tem trenutku, bi se lahko iskanje kompaktne vlade zavleklo globoko v jesen.
