Politično minsko polje

Vlado Alenke Bratušek prihodnje dni čaka prva resna preizkušnja na domačem političnem parketu. Opozicijska SDS je z odmrznitvijo zlatega pravila, o katerem bo parlament po letu mirovanja odločal v četrtek, vladajočo koalicijo, najbolj pa seveda Pozitivno Slovenijo, spravila v veliko zadrego. Če predloga s svojimi osemindvajsetimi poslanci PS ne bo podprla, bo Bruslju in finančnim trgom sporočila, da so dvomi o nadaljevanju varčevalne politike pod levosredinsko vlado upravičeni. To bo seveda zagotovo imelo otipljive finančne posledice, ko bo Slovenija prihodnje mesece iskala nova posojila.

Če pa si bo premislila in bo zapis fiskalnega pravila v ustavo podprla, bo trčila v pričakovanja pomembnega dela javnosti, ki je s spremembo oblasti pričakovala tudi mehčanje varčevalne politike Janša-Šušterišičeve ekipe. Nova vlada ima na nasprotni strani več nepredvidljivih igralcev, kot so jih imele njene predhodnice. Če sta se Pahor in Janša morala ukvarjati s koalicijskimi partnerji, opozicijo in sindikati, hkrati pa upoštevati še finančno krizo in namige iz Bruslja, čakajo Bratuškovo tudi odzivi sicer nehomogene, a glasne civilne družbe. Ta se je po zamenjavi oblasti začasno umirila, vendar ni nobenega dvoma, da bo kmalu lahko spet na nogah. Kaže, da bo vladna stran težavo poskušala rešiti tako, da bo odločanje o zlatem pravilu preložila – z argumentom, da Slovenija zaveze, da bo do leta 2015 konsolidirala svoje javne finance, preprosto ne more izpolniti.

Toda tudi če se bo tako začasno izognila pasti, ki jo je vladni peterici nastavila nova, a v političnem preigravanju izkušena opozicija, jo že za naslednjim vogalom čaka druga preizkušnja – spreminjanje referendumskih pravil igre. Dilema je tu podobna. Če Slovenija spremeni ustavo in omeji pravico do referenduma, bo s tem sporočila, da bo v procesu odločanj o reformah pomembna blokada manj. Če je ne bo, bo okrepila dvome mednarodne javnosti o opravilni sposobnosti slovenske politike. Pradoksalno so prav referendumske spremembe edina tema, pri kateri se je od izbruha krize slovenskim strankam – že zato, ker so bile vse v vladi in vse v opoziciji – uspelo poenotiti. Še bolj zanimivo je, da bi se s tem omejile tudi same, saj po novem opozicija s podpisi poslancev ne bi več mogla zahtevati referendumov,

Kljub temu pa, kot je pokazal precej ponesrečeni sestanek predstavnikov civilne družbe pri novemu predsedniku DZ Janku Vebru, prav referendum postaja simbolna točka, pri kateri je nazorsko pisana civilna družba našla skupni imenovalec. Lahko se torej zgodi, da bodo poslanci odločali z množico protestnikov pred parlamentarnimi vrati.

To pomeni, da se rekordno kratko uvajalno obdobje nove vlade nepreklicno izteka. Z dolgimi koraki vstopa na politično minsko polje, na katerem bo preživela le s taktičnimi potezami in z brezhibno komunikacijo na vseh ravneh, doma in v Bruslju. Na pomoč opozicije, kot je pokazala prva poteza Janševe SDS, pač niti tokrat ne more upati.