Politika blaznosti
Če bi Trump uresničil grožnjo, bi bila kredibilnost ZDA povsem omajana.
Donald Trump nikoli ni skrival mnenja o »hudi sramoti« in »najslabšem poslu Amerike«, sporazumu, s katerim mednarodna skupnost poskuša ukrotiti jedrske ambicije Irana. Po svoje je celo čudno, da je trajalo toliko časa, preden se je 45. predsednik ZDA lotil razdiranja enega največjih dosežkov predhodnika Baracka Obama. Nekateri analitiki menijo, da je prav to ključni vzrok za napad na JCPOA, kot se uradno imenuje dogovor – obsedenost s prvim temnopoltim predsednikom in nujo, da izniči njegovo dediščino. Iran namreč spoštuje zapisane pogoje, česar niso potrdili le mednarodni nadzorniki, pač pa tudi obrambni in zunanji minister ZDA ter načelnik generalštaba. Poleg tega ima Bela hiša zvrhan krožnik zunanjepolitičnih kriz, s Severno Korejo na čelu, in najmanj, kar potrebuje, je drvenje proti novim hudim zaostritvam na Bližnjem vzhodu.
Trumpova nejevolja zaradi sporazuma izbruhne vsake tri mesece, ko mora v skladu z ameriškim zakonom potrditi, da Iran spoštuje zapisano. Pri čemer naj bi jo zunanji prišepetovalci, kot je neokonservativni nekdanji diplomat John Bolton, podpihovali z očitki, da ni dovolj oster do Teherana. Zato naj bi po ugibanju nekaterih svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster zasnoval sedanji razplet, ko predsednik ni potrdil iranskega izpolnjevanja določil sporazuma, a tudi ni predlagal ponovne uvedbe sankcij. Tako naj bi poskušali ohraniti sporazum in hkrati Trumpu omogočili, da izpiha jezo. Kongres ima zdaj slaba dva meseca časa, da se odzove na njegove zahteve po zaostritvi dogovora, večini kongresnikov je jasno, da bi njegovo ogrožanje diplomatsko osamilo državo.
Če bi predsednik uresničil grožnjo in ZDA umaknil iz sporazuma, lahko pričakujemo krhanje odnosov z zavezniki ter zaostritev s Kitajsko in Rusijo. To bi spodkopalo tudi možnosti za diplomatsko rešitev severnokorejske krize, saj bi bila kredibilnost države povsem omajana in nihče ne bi več zaupal njenim mednarodnim zavezam in pogodbam. Iran pa bi imel izgovor, da se požene na pot proti jedrskemu orožju. Ko je George Bush mlajši leta 2002 razdrl dogovor s Severno Korejo o nadzoru nad njenim jedrskim programom – tudi takrat je svetoval prav Bolton –, je štiri leta kasneje eksplodirala prva jedrska bomba režima iz Pjongjanga.
Obama je v zunanji politiki igral na karto izjemne previdnosti, Trump je njegovo nasprotje. Nekateri se tolažijo, da uporablja teorijo blazneža, s katero je predsednik Richard Nixon poskušal nasprotnike prepričati, da je nerazumen in vihrav ter zmožen nepredvidljivih odzivov, kar naj bi jih pripravilo k pogajanjem. Toda teorija ni delovala pri Nixonu, še manj verjetno je, da bi zdaj. Celo iz republikanskih vrst prihajajo opozorila, da državo morda res vodi blaznež – prenapet, neizkušen, nestanoviten in vihrav predsednik, ki se modrejšim in bolj izkušenim ne pusti usmerjati. In ki po besedah republikanskega senatorja Boba Corkerja, vodje senatnega odbora za zunanjo politiko, s svojimi odzivi »svet usmerja proti tretji svetovni vojni«.
Trumpova nejevolja zaradi sporazuma izbruhne vsake tri mesece, ko mora v skladu z ameriškim zakonom potrditi, da Iran spoštuje zapisano. Pri čemer naj bi jo zunanji prišepetovalci, kot je neokonservativni nekdanji diplomat John Bolton, podpihovali z očitki, da ni dovolj oster do Teherana. Zato naj bi po ugibanju nekaterih svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster zasnoval sedanji razplet, ko predsednik ni potrdil iranskega izpolnjevanja določil sporazuma, a tudi ni predlagal ponovne uvedbe sankcij. Tako naj bi poskušali ohraniti sporazum in hkrati Trumpu omogočili, da izpiha jezo. Kongres ima zdaj slaba dva meseca časa, da se odzove na njegove zahteve po zaostritvi dogovora, večini kongresnikov je jasno, da bi njegovo ogrožanje diplomatsko osamilo državo.
Če bi predsednik uresničil grožnjo in ZDA umaknil iz sporazuma, lahko pričakujemo krhanje odnosov z zavezniki ter zaostritev s Kitajsko in Rusijo. To bi spodkopalo tudi možnosti za diplomatsko rešitev severnokorejske krize, saj bi bila kredibilnost države povsem omajana in nihče ne bi več zaupal njenim mednarodnim zavezam in pogodbam. Iran pa bi imel izgovor, da se požene na pot proti jedrskemu orožju. Ko je George Bush mlajši leta 2002 razdrl dogovor s Severno Korejo o nadzoru nad njenim jedrskim programom – tudi takrat je svetoval prav Bolton –, je štiri leta kasneje eksplodirala prva jedrska bomba režima iz Pjongjanga.
Obama je v zunanji politiki igral na karto izjemne previdnosti, Trump je njegovo nasprotje. Nekateri se tolažijo, da uporablja teorijo blazneža, s katero je predsednik Richard Nixon poskušal nasprotnike prepričati, da je nerazumen in vihrav ter zmožen nepredvidljivih odzivov, kar naj bi jih pripravilo k pogajanjem. Toda teorija ni delovala pri Nixonu, še manj verjetno je, da bi zdaj. Celo iz republikanskih vrst prihajajo opozorila, da državo morda res vodi blaznež – prenapet, neizkušen, nestanoviten in vihrav predsednik, ki se modrejšim in bolj izkušenim ne pusti usmerjati. In ki po besedah republikanskega senatorja Boba Corkerja, vodje senatnega odbora za zunanjo politiko, s svojimi odzivi »svet usmerja proti tretji svetovni vojni«.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji