Politika potiska zdravnike iz javnega zdravstva
Je s plačilom iz žepa kaj narobe?
Odpri galerijo
Če iz velike javne bolnišnice odide več zdravnikov, to pomeni razpad zdravstva. FOTO: Jure Eržen
»Imam prijatelja v Srbiji. Poleg tega da je kirurg v javni bolnišnici, operira še v dveh zasebnih. Zdaj se je odločil, da ne bo delal več v javnem sektorju, kjer zasluži 800 evrov za ves mesec dela. Zadostuje mu malo več kot 10.000 evrov, ki jih zasluži s šestimi do osmimi operacijami v zasebni bolnišnici. Zelo me je strah, da se bo kaj takega zgodilo tudi v Sloveniji,« nam je zaupal eden vodilnih slovenskih kirurgov.
Zakaj bi ga bilo tega strah? Zato, ker brez kirurga ni operacij. Ta beograjski kirurg ne operira več vsak teden osem bolnikov, kot jih je operiral v javni bolnišnici do zdaj, ampak samo še osem na mesec. Kar 24 bolnikov zaradi njegovega odhoda torej vsak mesec ostane brez operacije. Ker se je s tem podaljšala čakalna doba v javni bolnišnici, si mora operacijo kolka, denimo, še več srbskih bolnikov plačati iz žepa pri zasebniku. Prodajajo svoje premoženje, če ga imajo, za zdravljenje. Ali pa se za zdravljenje v zasebni bolnišnici drago zavarujejo (precej dražje kot za javni sektor) pri kateri od tujih zavarovalnic. Podobno se dogaja tudi na Hrvaškem, v Romuniji in v še kateri tranzicijski državi.
Beograjskega kirurga sploh ni več v javni bolnišnici, tam nima več ambulante za bolnike, ni več dežuren, ne udeležuje se konzilijev in s svojim znanjem torej ne pripomore k strokovni analizi posameznega bolnika. Ker je odšel zdravnik, ki je edini ali eden redkih specialistov za določeno vrsto zapletenega bolezenskega stanja, se je oskrba bolnikov v javni bolnišnici seveda poslabšala. Prav tako pa te oskrbe ni nadomestila zasebna bolnišnica, saj gre navadno za male enote, ki nimajo na voljo niti vseh potrebnih strokovnjakov niti drage opreme za vsa bolezenska stanja, ki se lahko pojavijo tudi med zdravljenjem kake enostavne bolezni ali poškodbe.
Če iz velike javne bolnišnice odide več zdravnikov, to pomeni razpad zdravstva. Ne samo javnega, ampak za slabšo oskrbo najhuje poškodovanih ali bolnih ljudi v državi nasploh. Takšnega razpada zdravstva se boji naš sogovorec travmatolog. Prav to, kar se je na veliko že pred leti zgodilo v Srbiji, se je v zadnjem času začelo dogajati tudi v Sloveniji. Kirurgi, redki strokovnjaki za zapletene operacije, dajejo odpoved v javnih bolnišnicah in odhajajo v zasebno prakso. Nekateri radiologi, okulisti, plastični kirurgi in še nekateri so to že naredili. V javnih bolnišnicah več ne dežurajo, se ne udeležujejo konzilijev in nimajo ambulant. A tudi v zasebnih ne dežurajo, ker tam sploh ni 24-urne oskrbe bolnikov. In posledično tudi že prvi Slovenci plačujejo več tisoč evrov vredne operacije iz žepa. Operacije, ki bi jih sicer lahko dobili v javnem zdravstvu, če ne bi bilo (pre)dolgih čakalnih vrst.
Je s plačilom iz žepa kaj narobe? Je in ni. Ni narobe, če ima bolnik denar in hoče biti na vrsti takoj. A narobe je, ker se s tem utegnejo poslabšati javne bolnišnice. Če ne bo v javnih bolnišnicah zadosti (nadomestnih) zdravnikov, bo oskrbe bolnikov manj in ta bo tudi slabša. In nadomestnih zdravnikov ni, saj že zdaj ni dovolj mladih zdravnikov, da bi popolnili vsa prosta delovna mesta. Pa še naučiti se morajo, kar znajo njihovi starejši kolegi, a se ne bodo imeli od koga, če starejših ne bo več v bolnišnici. To se je že zgodilo v UKC Maribor, kjer manjka kar 80 zdravnikov. Znanje v medicini se prenaša od zdravnika k zdravniku, iz rok v roke. Ni druge. Če pa bo sistem začel delovati tako, da se bodo zdravniki, ki so javni sektor zapustili, začeli vanj vračati kot samostojni podjetniki, se bo zdravstvo podražilo. Treba ga bo tudi reorganizirati, saj so zaposleni ljudje, ki so v bolnišnicah na voljo zmeraj, eno, samostojno lebdeči posamezniki pa nekaj popolnoma drugega.
Glasno opozarjanje travmatologov in drugih zdravnikov, ki skrbijo za najhuje bolne in poškodovane ljudi, bi bilo dobro jemati resno. Povedali so, da zdravstvena politika s plačili spodbuja izvedbo enostavnih kirurških posegov in drugih zdravljenj na škodo najhuje bolnih ljudi, ki zaradi svojih prepozno zdravljenih bolezni tudi umirajo. Zaradi nekajletnega silnega varčevanja v zdravstvu so se pojavile dolge čakalne vrste za številne enostavnejše posege. Zdravniki so namreč morali z razpoložljivim denarjem poskrbeti za hudo bolne. Kljub opozarjanju bolnišnic, da potrebujejo dodaten program (denar za zdravljenja), jih ni upoštevala ne takratna politika ne zdravstvena blagajna pod vodstvom Sama Fakina. Fiskalni cilji, kot se reče varčevanju za vsako ceno, so proti ljudem. Ne le da je hudo biti bolan, tudi dražje je imeti zaposlene na bolniški kot na delovnih mestih.
Brez potrebe pridelane čakalne dobe bo zdaj lažje odpravil zasebni sektor. Zdravstvena politika namreč ni izenačila pogojev za delo javnega in zasebnega zdravstva. Zasebne družbe delujejo po drugih zakonih kot javni zavodi. Zaradi drugačnih (kadrovskih, prostorskih in računovodskih) standardov bodo zasebniki lahko plačevali celotne ekipe (zdravnike, sestre, tehnike, administracijo) precej bolje kot javne bolnišnice. Zdravstvena politika zdravnike s tem neposredno spodbuja k odhodom iz javnega v zasebni sektor. Tudi največje strokovnjake, ki bodo – rečeno simbolno – pri zasebnikih pulili modrostne zobe namesto zdravili poškodbe čeljusti ali operirali prste na nogah namesto raka na hrbtenici.
Države razvitega sveta v razvoj medicine, ki zdravi najhuje bolne in poškodovane, vlagajo. Slovenija ne vlaga nič. Kirurgi zato bijejo plat zvona: vlaganja so nujna tudi pri nas. Ne le v znanje, tudi v aparate in nove operacijske dvorane v javnem sektorju. Več kot 85-odstotna izrabljenost celotnega (javnega) zdravstva pač kaže na to. Brez naložb Slovenije ne bo več med zdravstveno razvitimi državami. In bolniki bodo morali nekam drugam, kot se to že dogaja z malimi srčnimi bolniki. Vse skupaj bo precej dražje, kot je zdaj.
Politiki so se dolga leta po nepotrebnem ukvarjali s popoldanskim delom zdravnikov v zasebnih ambulantah. Celotne (neizpeljane) reforme so se vrtele okoli tega. A zdaj gre zares. Zaradi odhodov zdravnikov iz (javnih) operacijskih dvoran zdravstvo v resnici razpada. Ne samo javno, pač pa zdravstvo v celoti. Zasebno organizirano zdravstvo javnega (še zelo dolgo) ne more nadomestiti.
Nemogoče je z nadaljnjimi omejitvami, prepovedmi in administrativno regulacijo oživiti resignirani zdravstvo. V nekaterih specialnostih so zdravniki ponujali zdravljenje za vso Evropo, dočakali pa – kot vsa družba – kup nesmiselne in zadušljive administracije. Če bo (prihodnja) reforma hodila po dosedanjih poteh, bo to namesto razcveta dokončen razpad zdravstva. V Srbiji je treba tudi zdravila v bolnišnici marsikje plačevati iz žepa in pižamo prinesti s seboj. Slovenija bi se na napakah drugih lahko kaj naučila.
Zakaj bi ga bilo tega strah? Zato, ker brez kirurga ni operacij. Ta beograjski kirurg ne operira več vsak teden osem bolnikov, kot jih je operiral v javni bolnišnici do zdaj, ampak samo še osem na mesec. Kar 24 bolnikov zaradi njegovega odhoda torej vsak mesec ostane brez operacije. Ker se je s tem podaljšala čakalna doba v javni bolnišnici, si mora operacijo kolka, denimo, še več srbskih bolnikov plačati iz žepa pri zasebniku. Prodajajo svoje premoženje, če ga imajo, za zdravljenje. Ali pa se za zdravljenje v zasebni bolnišnici drago zavarujejo (precej dražje kot za javni sektor) pri kateri od tujih zavarovalnic. Podobno se dogaja tudi na Hrvaškem, v Romuniji in v še kateri tranzicijski državi.
Beograjskega kirurga sploh ni več v javni bolnišnici, tam nima več ambulante za bolnike, ni več dežuren, ne udeležuje se konzilijev in s svojim znanjem torej ne pripomore k strokovni analizi posameznega bolnika. Ker je odšel zdravnik, ki je edini ali eden redkih specialistov za določeno vrsto zapletenega bolezenskega stanja, se je oskrba bolnikov v javni bolnišnici seveda poslabšala. Prav tako pa te oskrbe ni nadomestila zasebna bolnišnica, saj gre navadno za male enote, ki nimajo na voljo niti vseh potrebnih strokovnjakov niti drage opreme za vsa bolezenska stanja, ki se lahko pojavijo tudi med zdravljenjem kake enostavne bolezni ali poškodbe.
Če iz velike javne bolnišnice odide več zdravnikov, to pomeni razpad zdravstva. Ne samo javnega, ampak za slabšo oskrbo najhuje poškodovanih ali bolnih ljudi v državi nasploh. Takšnega razpada zdravstva se boji naš sogovorec travmatolog. Prav to, kar se je na veliko že pred leti zgodilo v Srbiji, se je v zadnjem času začelo dogajati tudi v Sloveniji. Kirurgi, redki strokovnjaki za zapletene operacije, dajejo odpoved v javnih bolnišnicah in odhajajo v zasebno prakso. Nekateri radiologi, okulisti, plastični kirurgi in še nekateri so to že naredili. V javnih bolnišnicah več ne dežurajo, se ne udeležujejo konzilijev in nimajo ambulant. A tudi v zasebnih ne dežurajo, ker tam sploh ni 24-urne oskrbe bolnikov. In posledično tudi že prvi Slovenci plačujejo več tisoč evrov vredne operacije iz žepa. Operacije, ki bi jih sicer lahko dobili v javnem zdravstvu, če ne bi bilo (pre)dolgih čakalnih vrst.
Je s plačilom iz žepa kaj narobe? Je in ni. Ni narobe, če ima bolnik denar in hoče biti na vrsti takoj. A narobe je, ker se s tem utegnejo poslabšati javne bolnišnice. Če ne bo v javnih bolnišnicah zadosti (nadomestnih) zdravnikov, bo oskrbe bolnikov manj in ta bo tudi slabša. In nadomestnih zdravnikov ni, saj že zdaj ni dovolj mladih zdravnikov, da bi popolnili vsa prosta delovna mesta. Pa še naučiti se morajo, kar znajo njihovi starejši kolegi, a se ne bodo imeli od koga, če starejših ne bo več v bolnišnici. To se je že zgodilo v UKC Maribor, kjer manjka kar 80 zdravnikov. Znanje v medicini se prenaša od zdravnika k zdravniku, iz rok v roke. Ni druge. Če pa bo sistem začel delovati tako, da se bodo zdravniki, ki so javni sektor zapustili, začeli vanj vračati kot samostojni podjetniki, se bo zdravstvo podražilo. Treba ga bo tudi reorganizirati, saj so zaposleni ljudje, ki so v bolnišnicah na voljo zmeraj, eno, samostojno lebdeči posamezniki pa nekaj popolnoma drugega.
Države razvitega sveta v razvoj medicine, ki zdravi najhuje bolne in poškodovane, vlagajo. Slovenija ne vlaga nič.
Glasno opozarjanje travmatologov in drugih zdravnikov, ki skrbijo za najhuje bolne in poškodovane ljudi, bi bilo dobro jemati resno. Povedali so, da zdravstvena politika s plačili spodbuja izvedbo enostavnih kirurških posegov in drugih zdravljenj na škodo najhuje bolnih ljudi, ki zaradi svojih prepozno zdravljenih bolezni tudi umirajo. Zaradi nekajletnega silnega varčevanja v zdravstvu so se pojavile dolge čakalne vrste za številne enostavnejše posege. Zdravniki so namreč morali z razpoložljivim denarjem poskrbeti za hudo bolne. Kljub opozarjanju bolnišnic, da potrebujejo dodaten program (denar za zdravljenja), jih ni upoštevala ne takratna politika ne zdravstvena blagajna pod vodstvom Sama Fakina. Fiskalni cilji, kot se reče varčevanju za vsako ceno, so proti ljudem. Ne le da je hudo biti bolan, tudi dražje je imeti zaposlene na bolniški kot na delovnih mestih.
Brez potrebe pridelane čakalne dobe bo zdaj lažje odpravil zasebni sektor. Zdravstvena politika namreč ni izenačila pogojev za delo javnega in zasebnega zdravstva. Zasebne družbe delujejo po drugih zakonih kot javni zavodi. Zaradi drugačnih (kadrovskih, prostorskih in računovodskih) standardov bodo zasebniki lahko plačevali celotne ekipe (zdravnike, sestre, tehnike, administracijo) precej bolje kot javne bolnišnice. Zdravstvena politika zdravnike s tem neposredno spodbuja k odhodom iz javnega v zasebni sektor. Tudi največje strokovnjake, ki bodo – rečeno simbolno – pri zasebnikih pulili modrostne zobe namesto zdravili poškodbe čeljusti ali operirali prste na nogah namesto raka na hrbtenici.
Države razvitega sveta v razvoj medicine, ki zdravi najhuje bolne in poškodovane, vlagajo. Slovenija ne vlaga nič. Kirurgi zato bijejo plat zvona: vlaganja so nujna tudi pri nas. Ne le v znanje, tudi v aparate in nove operacijske dvorane v javnem sektorju. Več kot 85-odstotna izrabljenost celotnega (javnega) zdravstva pač kaže na to. Brez naložb Slovenije ne bo več med zdravstveno razvitimi državami. In bolniki bodo morali nekam drugam, kot se to že dogaja z malimi srčnimi bolniki. Vse skupaj bo precej dražje, kot je zdaj.
Politiki so se dolga leta po nepotrebnem ukvarjali s popoldanskim delom zdravnikov v zasebnih ambulantah. Celotne (neizpeljane) reforme so se vrtele okoli tega. A zdaj gre zares. Zaradi odhodov zdravnikov iz (javnih) operacijskih dvoran zdravstvo v resnici razpada. Ne samo javno, pač pa zdravstvo v celoti. Zasebno organizirano zdravstvo javnega (še zelo dolgo) ne more nadomestiti.
Nemogoče je z nadaljnjimi omejitvami, prepovedmi in administrativno regulacijo oživiti resignirani zdravstvo. V nekaterih specialnostih so zdravniki ponujali zdravljenje za vso Evropo, dočakali pa – kot vsa družba – kup nesmiselne in zadušljive administracije. Če bo (prihodnja) reforma hodila po dosedanjih poteh, bo to namesto razcveta dokončen razpad zdravstva. V Srbiji je treba tudi zdravila v bolnišnici marsikje plačevati iz žepa in pižamo prinesti s seboj. Slovenija bi se na napakah drugih lahko kaj naučila.
