Politika proti razstavi

Zgodba o tem, da je mariborska galerija Epeka zaprla razstavo Vojna in WWW: Kurdi v Siriji in spletna omrežja zaradi posredovanja turškega veleposlaništva, je delovala precej nenavadno in celo šokantno. Politika Turčije do Kurdov je znana. Kot so za Delo pojasnili na turškem veleposlaništvu, so jih na omenjeni razstavi zmotili »simboli in slike teroristične organizacije PKK, med drugim fotografije Abdullaha Öcalana, zastave in drugi simboli, PKK (Kurdska delavska stranka) pa je uvrščena na mednarodni seznam terorističnih organizacij, ki ga priznava tudi EU«.

Tudi če sprejmemo to argumentacijo, si težko predstavljamo, da bi kogarkoli v sodobnem pluralnem svetu zares lahko zmotilo ovekovečenje motivov neke skupine ljudi na fotografijah na umetniški razstavi. Konec koncev turško predstavništvo pri nas s tovrstnim poseganjem v avtonomijo umetnosti in umetniških institucij zapravlja ugled in si dela škodo.

Še več, turški pritisk na Epeko je razstavi priskrbel reklamo, na katero bi sicer težko upala. Šele z njihovim odzivom je razstava dobila medijsko pozornost in javno zanimanje, tako da se zdi odziv veleposlaništva kontraproduktiven in tudi precej nerazumljiv. Zamislimo si lahko tudi, da bo poteza turškega veleposlaništva ljudi obenem senzibilizirala za probleme kurdske manjšine v Turčiji.

Ena od poant, ki jih lahko potegnemo iz te nesrečne zgodbe, je tako to, da ostrejša in v mnogih pogledih avtokratska politika turškega predsednika Tayyipa Erdoğana seva tudi na turška veleposlaništva manjših evropskih držav. To nas glede na diplomatska zaostrovanja, ki so se letos zgodila med Turčijo na eni strani in Nemčijo ter drugimi evropskimi državami na drugi strani, ne bi smelo pretirano presenečati. Je pa vselej skrb vzbujajoče in potencialno nevarno, ko se diplomacija odreče svoji pregovorno preudarni, zadržani in omikani drži ter začne ravnati nediplomatsko.

Kljub temu nas pri zaprtju razstave v Epeki skoraj bolj presenečajo nekatere druge reči. Zanimivo je, da ista razstava, postavljena v Cankarjevem domu, za predstavnike Turčije ni bila problematična. Na splošno so mnoge vidne figure v kulturi za Delo povedale, da nanje katerokoli veleposlaništvo pri nas nikoli ni pritiskalo.

Logično je, da vsako tuje predstavništvo v sleherni državi upošteva in uveljavlja svoje interese – tudi na področju kulture –, a obenem velja, da brez težav svoje interese branijo slovenske kulturne ustanove, ki se za sodelovanja z veleposlaništvi odločajo na podlagi svoje strokovne presoje. Problem z nastalo afero je nazadnje to, da se je Epeka na intervencijo turškega veleposlaništva sploh odzvala in zaprla razstavo. Turško predstavništvo v Sloveniji nima pristojnosti za delovanje slovenskih (kulturnih) ustanov, tako da bi moralo vodstvo Epeke zgolj vztrajati pri začrtanem razstavnem programu.