Politika ultimatov, groženj in podrejanja
Trumpov »libido imperandi« je očitno veliko večji, kot so se ob njegovi izvolitvi bali celo najbolj črnogledi.
Odpri galerijo
FOTO: Kevin Lamarque/Reuters
Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je ta teden Iranu zagrozil z »najostrejšimi sankcijami v zgodovini«. Teheranu je postavil dvanajst dodatnih ameriških zahtev, sicer bo sledila kazen. S tem je Iran, ki dosledno spoštuje dogovorjeni sporazum, in tudi Evropo, ki se je postavila na iransko stran in trdi, da je tako pomembne sporazume treba spoštovati, postavil pred izvršeno dejstvo.
Trump je s svojo odločitvijo tudi dolgoletnim evropskim čezatlantskim partnericam, ki ob takem prijatelju, kot je dejal predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ne potrebujejo sovražnika, mirno postavil enak ultimat kot Iranu. Kdor v Evropi ne bo upošteval ameriških sankcij, ki jih je proti volji večine zahodnega demokratičnega sveta (plus Rusije, plus Kitajske) proti Iranu uvedel ON (in to on sam in samo on), lahko pričakuje ameriške sankcije.
Česa takega, tako ultimativnega in z vsakim zavezništvom skreganega v Evropi nismo videli vse od časov Stalina, Hruščova ali Brežnjeva. Celo najbolj konservativni in Trumpu naklonjeni komentatorji imajo zato težave, kako ta novi »imperialistični karakter« Trumpove zunanje politike preobleči v kaj manj agresivnega, je v Spieglu zapisal Jakob Augstein, evropska levica pa že poziva, da je skrajni čas za »protiimperialistični boj«.
In kaj ob taki izsiljevalski politiki ameriškega predsednika počne polmilijardna Evropa? Nekaj se resda trudi, da bi se uprla Trumpovi enostranski razveljaviti jedrskega sporazuma, toda v resnici se je že predala. V evropski komisiji lahko še tako obljubljajo, da bodo zavarovali interese vseh tistih podjetij, ki bi kljub ameriškim sankcijam ohranila poslovanje z Iranom, nemški zunanji minister Heiko Maas, ki je bil včeraj v Washingtonu, pa se lahko dela še tako trdega in nepopustljivega, a tistih 750 milijard dolarjev, kolikor evropska podjetja »obrnejo« z ZDA, je v primerjavi s 25 milijardami iranskih poslov tridesetkrat večja izguba.
Daleč največja evropska gospodarska sila Nemčija zato s Siemensom in drugimi velikimi nemškimi koncerni že vijuga med postavljenimi vratci, tako da je konec zgodbe mogoče predvideti. Dokler so razmerja moči taka, kot so, razlaga nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, dostikrat ne ostane veliko več od škripanja z zobmi. Ko bo klecnila še kanclerka Angela Merkel, čeprav ne mara Trumpa in kot nekdanja Vzhodna Nemka zelo dobro ve, kam vodi taka »prijateljska« politika s pozicije sile, bo evropskega upora konec. Povsem nelogično bi bilo pričakovati, da bi lahko ameriškim sankcijam kljubovale tiste gospodarsko bistveno šibkejše članice EU, ki jih lahko uniči že nekaj milijonov dolarjev primanjkljaja.
Trumpova politika izsiljevanja in groženj bo tako dobila domovinsko pravico tudi v vseh drugih čezatlantskih odnosih. Pravica močnejšega bo s tem povozila moč pravice in konec bo vsakršnega dogovarjanja. Kar lahko že tako nestabilen svet dokončno vrže s tečajev.
OZN, katere največji garant so bile vsa povojna desetletja prav ZDA, praktično ne obstaja več. Nič vreden papir je celo sporazum, ki ga sklene vseh pet stalnih članic varnostnega sveta (in Nemčija). Trumpov »libido imperandi« (poželenje po gospodovanju in ukazovanju, kot so temu rekli že grški filozofi) je očitno večji od najbolj črnih pričakovanj vodilnih svetovnih intelektualcev, ki so svarili pred katastrofo, če bo vodenje ZDA prevzel tako neuravnovešen človek, ki zdaj z »veliko Ameriko« na ustih podira sporazume kot za stavo. Če ga nikomur ne bo uspelo ustaviti, se hitro lahko znajdemo sredi plesa, ki se v zgodovini še nikoli ni končal drugače kot z vojno.
Trump je s svojo odločitvijo tudi dolgoletnim evropskim čezatlantskim partnericam, ki ob takem prijatelju, kot je dejal predsednik evropskega sveta Donald Tusk, ne potrebujejo sovražnika, mirno postavil enak ultimat kot Iranu. Kdor v Evropi ne bo upošteval ameriških sankcij, ki jih je proti volji večine zahodnega demokratičnega sveta (plus Rusije, plus Kitajske) proti Iranu uvedel ON (in to on sam in samo on), lahko pričakuje ameriške sankcije.
Česa takega, tako ultimativnega in z vsakim zavezništvom skreganega v Evropi nismo videli vse od časov Stalina, Hruščova ali Brežnjeva. Celo najbolj konservativni in Trumpu naklonjeni komentatorji imajo zato težave, kako ta novi »imperialistični karakter« Trumpove zunanje politike preobleči v kaj manj agresivnega, je v Spieglu zapisal Jakob Augstein, evropska levica pa že poziva, da je skrajni čas za »protiimperialistični boj«.
In kaj ob taki izsiljevalski politiki ameriškega predsednika počne polmilijardna Evropa? Nekaj se resda trudi, da bi se uprla Trumpovi enostranski razveljaviti jedrskega sporazuma, toda v resnici se je že predala. V evropski komisiji lahko še tako obljubljajo, da bodo zavarovali interese vseh tistih podjetij, ki bi kljub ameriškim sankcijam ohranila poslovanje z Iranom, nemški zunanji minister Heiko Maas, ki je bil včeraj v Washingtonu, pa se lahko dela še tako trdega in nepopustljivega, a tistih 750 milijard dolarjev, kolikor evropska podjetja »obrnejo« z ZDA, je v primerjavi s 25 milijardami iranskih poslov tridesetkrat večja izguba.
Daleč največja evropska gospodarska sila Nemčija zato s Siemensom in drugimi velikimi nemškimi koncerni že vijuga med postavljenimi vratci, tako da je konec zgodbe mogoče predvideti. Dokler so razmerja moči taka, kot so, razlaga nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, dostikrat ne ostane veliko več od škripanja z zobmi. Ko bo klecnila še kanclerka Angela Merkel, čeprav ne mara Trumpa in kot nekdanja Vzhodna Nemka zelo dobro ve, kam vodi taka »prijateljska« politika s pozicije sile, bo evropskega upora konec. Povsem nelogično bi bilo pričakovati, da bi lahko ameriškim sankcijam kljubovale tiste gospodarsko bistveno šibkejše članice EU, ki jih lahko uniči že nekaj milijonov dolarjev primanjkljaja.
Trumpova politika izsiljevanja in groženj bo tako dobila domovinsko pravico tudi v vseh drugih čezatlantskih odnosih. Pravica močnejšega bo s tem povozila moč pravice in konec bo vsakršnega dogovarjanja. Kar lahko že tako nestabilen svet dokončno vrže s tečajev.
OZN, katere največji garant so bile vsa povojna desetletja prav ZDA, praktično ne obstaja več. Nič vreden papir je celo sporazum, ki ga sklene vseh pet stalnih članic varnostnega sveta (in Nemčija). Trumpov »libido imperandi« (poželenje po gospodovanju in ukazovanju, kot so temu rekli že grški filozofi) je očitno večji od najbolj črnih pričakovanj vodilnih svetovnih intelektualcev, ki so svarili pred katastrofo, če bo vodenje ZDA prevzel tako neuravnovešen človek, ki zdaj z »veliko Ameriko« na ustih podira sporazume kot za stavo. Če ga nikomur ne bo uspelo ustaviti, se hitro lahko znajdemo sredi plesa, ki se v zgodovini še nikoli ni končal drugače kot z vojno.
