Politika za telebane

Razpad poslanske skupine in konec koncev tudi same stranke Zavezništva Alenke Bratušek je bil pričakovan. Od fiaska po nominaciji za komisarko je bilo jasno, da se bo zgodba zelo težko srečno iztekla. Po ostrem spopadu z Zoranom Jankovićem za prevzem Pozitivne Slovenije je liberalnejši del stranke stavil – logično – na takratno premierko Alenko Bratušek. Da je bil politični projekt, ki je bil zamišljen kot zavezništvo, uspešen, se je pokazalo na volitvah, ko se je novi stranki s tako rekoč nikakršnimi pripravami uspelo prebiti celo v parlament.

Razloge za propad projekta je mogoče na dolgo nizati, dovolj je, če zapišemo, da se akterji očitno niso popolnoma dobro razumeli, kaj naj bi zavezništvo sploh pomenilo. Medtem ko so ga sopotniki nekdanje predsednice vlade predvsem dojemali kot zavezništvo različnih političnih struj in silnic sicer zelo razpršenih liberalcev, je Alenka Bratušek v stranki očitno videla le svoje ime. Priložnost, ki jo je dobila nepričakovano, je zaigrala zaradi svoje nečimrnosti, prevelike ambicije, ki ni bila skladna z dosežkom, in popolne odsotnosti talenta za politiko. Primer Alenke Bratušek je za politološke raziskovalce lahko zanimiv predmet raziskovanja, saj bi potrjeval tezo, kako pomembne so politična socializacija, izkušnje in strankarska tradicija. Ni dovolj zgolj ustanovitev stranke ali gradnja stranke okoli kulta osebnosti, ampak so za dolgotrajno preživetje v političnem prostoru pomembnejše vrednote in zavezništva. To še zlasti velja v družbenem sistemu liberalnih demokracij, kjer je individualna svoboda na vrhu vrednot, zato so v demokracijah zelo pomembna zavezništva posameznih egov in interesov.

Da so ljudje obupali nad Zaabom, se že leto dni izkaže tudi v tradicionalni Delovi raziskavi javnega mnenja Barometer. Tudi druge ankete so politični projekt nekdanje premierke še komaj zaznavale. Podoben politični projekt SMC se za zdaj razvija povsem drugače, čeprav so mu nekateri analitiki napovedovali tako usodo kot Zaabu. Celo več, po petih mesecih od začetka zaostajanja za SDS se je po zadnji Delovi meritvi SMC vrnila na vrh priljubljenosti med strankami.

Razlogi za to so različni. Ljudje so po počitnicah veliko bolj sproščeni in večji delež zamer do SMC je bil očitno pozabljen. Drugo je, da je stranka notranje trdna in zaradi tega vzbuja občutek zaupanja. A to se lahko hitro spremeni, če bo začela strankarska disciplina popuščati, predvsem pa je pomembno, kako se bodo poslanci SMC postavili ob neizogibnem konfliktu izvršne oblasti s sindikati ob pogajanjih o plačah v javnem sektorju.

Razpad Zaaba in njene poslanske skupine pomeni še eno konsekvenco, kar je nakazal že prestop Petra Vilfana k Desusu. Z morebitnim vstopom Janka Möderndorferja in še ene poslanke Zaaba Mirjan Bon Klanjšček v SMC ali kakšno drugo vladno stranko, se bo vladna večina v parlamentu še okrepila. S kančkom ironije lahko ugotovimo, da bo Zaab končal tam, kamor je sodil že od samega začetka. Seveda brez Alenke Bratušek.