Populistična internacionala
Gledamo marš skrajne desnice.
Odpri galerijo
Suverenisti so strnili vrste, delujejo internacionalno. FOTO: Marko Kočevar
Ni si več težko predstavljati, kako bo izgledal spopad med populisti, suverenisti in evropeisti v prihodnjem evropskem parlamentu. To bo trda, grda in brutalna tekma, neprimerljiva z vsem, kar je bilo videti od prvih neposrednih volitev v strasbourški parlament leta 1979. Uvertura v politični spopad je bilo razvpito srečanje Viktorja Orbána in Mattea Salvinija v Milanu. Pokazalo je, da suverenistične sile strnjujejo vrste in delujejo internacionalno.
Evropska politika je bila dolgo strukturirana levo-desno. Evropski parlament je obvladovala neke vrste velika koalicija konservativne ljudske stranke in socialistov, razmerje moči je trajalo kakih 40 let. Še na volitvah leta 2009 je dobila dvotretjinsko večino, 2014. samo še 54 odstotkov. Z vzponom evroskeptične, ksenofobne, nacionalistične in rasistične politike na celini se majejo ravnotežja v evropskih institucijah in državah članicah, stare politične konstelacije se razdirajo.
Sanitarnega kordona, ki ločuje tradicionalne stranke od skrajno desnih, ni več. Ton političnih kampanj narekuje desnica, mainstream je v defenzivi. Podobno kot Trump tudi evropski populisti napadajo establišment, prevprašujejo podatke o migracijah in kriminalu, propagirajo izstop iz evra, EU.
Priseljenska politika je prva politična tema, kozmopolitizma ni več. Prišleki travmatizirajo preštevilne Evropejce in tema ni lahka: integracija begunca iz Sirije je enostavna, Iračana težja, Afganistanca nemogoča. Nemočna EU pa ni zmožna problema nasloviti na ZDA in Kitajsko, obe bolj krivi za migracije z Levanta in Afrike. Evropejce hromi strah, skrajna desnica zna imenitno jezditi na valu protipriseljenstva, za trend ni imun niti nordijski svet. Najbližji volilni preskus bo v nedeljo na Švedskem.
Evropska politika je bila dolgo strukturirana levo-desno. Evropski parlament je obvladovala neke vrste velika koalicija konservativne ljudske stranke in socialistov, razmerje moči je trajalo kakih 40 let. Še na volitvah leta 2009 je dobila dvotretjinsko večino, 2014. samo še 54 odstotkov. Z vzponom evroskeptične, ksenofobne, nacionalistične in rasistične politike na celini se majejo ravnotežja v evropskih institucijah in državah članicah, stare politične konstelacije se razdirajo.
Sanitarnega kordona, ki ločuje tradicionalne stranke od skrajno desnih, ni več. Ton političnih kampanj narekuje desnica, mainstream je v defenzivi. Podobno kot Trump tudi evropski populisti napadajo establišment, prevprašujejo podatke o migracijah in kriminalu, propagirajo izstop iz evra, EU.
Priseljenska politika je prva politična tema, kozmopolitizma ni več. Prišleki travmatizirajo preštevilne Evropejce in tema ni lahka: integracija begunca iz Sirije je enostavna, Iračana težja, Afganistanca nemogoča. Nemočna EU pa ni zmožna problema nasloviti na ZDA in Kitajsko, obe bolj krivi za migracije z Levanta in Afrike. Evropejce hromi strah, skrajna desnica zna imenitno jezditi na valu protipriseljenstva, za trend ni imun niti nordijski svet. Najbližji volilni preskus bo v nedeljo na Švedskem.
