Poraz EU
Nadzor na meji povzroča Sloveniji gospodarsko škodo.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Spodkopavanje schengenskega sistema prostega gibanja brez nadzora na notranjih mejah je ena od negativnih posledic nepripravljenosti EU na begunsko krizo v letih 2015 in 2016 ter splošnega zatekanja politike k ukrepom, s katerimi naj bi pokazali, da je položaj pod nadzorom in da je kos svoji nalogi po zagotavljanju notranje varnosti.
Tako je nadzor, tudi na slovenski meji z Avstrijo – resnici na ljubo je precej blažji kot kadarkoli pred vzpostavitvijo schengenskega območja – postal kot stalnica. Šest članic ga redno podaljšuje za šest mesecev in v evropski komisiji se vedejo, da je vse v najlepšem redu. Kvečjemu pride od njih sporočilo, da je schengen ključen za EU in da brez njega ni uspešnega projekta Evropa.
Temu, da bi se resneje lotili obravnave argumentov članic, ki nadaljujejo nadzor in imajo vse manj prepričljive utemeljitve, se raje izognejo. Dejstvo je, da bi nadzor moral biti izjema in predviden za resne izredne dogodke, kakršen bi bil množičen migracijski pritisk. Takšnih razmer že dolgo ni in dogajanje v Grčiji, ki je že tako nekakšna ločena schengenska eksklava, ne more biti opravičilo.
Za države, kakršna je Slovenija, uvajanje nadzora nima le simbolnega, političnega pomena, saj povzroča tudi konkretno gospodarsko škodo. Poleg tega molk Bruslja pri mnogih še krepi občutek, da »politizirana« evropska komisija daje prednost drugačni logiki kot strogim, objektivnim pravilom, ki bi pri temah, kot je schengensko območje, morala ostati nedotakljiva.
Znamenj, da bi prihodnja komisija lahko delovala drugače in bi se postavila po robu članicam na čelu z Nemčijo, ni. Argumenti, kot je ugotovitev, da na Bavarskem na meji z Avstrijo pri nadzoru le redko odkrijejo kakšnega nezakonitega pribežnika, v takšnih okoliščinah nimajo vloge. Pravzaprav je takšno podleganje notranjepolitičnemu pritisku velik poraz EU.
Od tega do zmage logike populizma ni daleč.
Tako je nadzor, tudi na slovenski meji z Avstrijo – resnici na ljubo je precej blažji kot kadarkoli pred vzpostavitvijo schengenskega območja – postal kot stalnica. Šest članic ga redno podaljšuje za šest mesecev in v evropski komisiji se vedejo, da je vse v najlepšem redu. Kvečjemu pride od njih sporočilo, da je schengen ključen za EU in da brez njega ni uspešnega projekta Evropa.
Temu, da bi se resneje lotili obravnave argumentov članic, ki nadaljujejo nadzor in imajo vse manj prepričljive utemeljitve, se raje izognejo. Dejstvo je, da bi nadzor moral biti izjema in predviden za resne izredne dogodke, kakršen bi bil množičen migracijski pritisk. Takšnih razmer že dolgo ni in dogajanje v Grčiji, ki je že tako nekakšna ločena schengenska eksklava, ne more biti opravičilo.
Za države, kakršna je Slovenija, uvajanje nadzora nima le simbolnega, političnega pomena, saj povzroča tudi konkretno gospodarsko škodo. Poleg tega molk Bruslja pri mnogih še krepi občutek, da »politizirana« evropska komisija daje prednost drugačni logiki kot strogim, objektivnim pravilom, ki bi pri temah, kot je schengensko območje, morala ostati nedotakljiva.
Znamenj, da bi prihodnja komisija lahko delovala drugače in bi se postavila po robu članicam na čelu z Nemčijo, ni. Argumenti, kot je ugotovitev, da na Bavarskem na meji z Avstrijo pri nadzoru le redko odkrijejo kakšnega nezakonitega pribežnika, v takšnih okoliščinah nimajo vloge. Pravzaprav je takšno podleganje notranjepolitičnemu pritisku velik poraz EU.
Od tega do zmage logike populizma ni daleč.
