Posel z napako

V poslu, kjer je vse drugo manj pomembno kot denar, se lahko tudi zalomi. Primer javnega naročanja hrane za pomoč socialno ogroženim, v katerem se je to zgodilo še vedno največjemu trgovcu pri nas, je najbrž nehote razkril poti, ki jih ubirajo veliki in bolje organizirani posredniki med proizvajalci in končnimi kupci, uporabniki dobrin.

Na prvi pogled nedolžna in za koga skoraj nepomembna napak(ic)a, ki se je prikradla v izpeljano nabavo skoraj 500 ton testenin, narejenih brez jajc, kot so zahtevali naročniki, da bi se izognili najmanjši možnosti škodovanja zdravju ljudi, ki so jih razmere tako ali drugače potisnile na socialno obrobje, je vzorčni primer spletanja in prepletanja poslov, ki jih narekuje lov za dobičkom. Kako bi sicer drugače lahko razumeli kupčijo med državo in trgovino, ki je zmagala v konkurenci s proizvajalci živil zgolj zato, ker je lahko ponudila najboljšo, najnižjo ceno.

Pustimo ob strani sprenevedanje, da preverjeno dobri domači proizvajalci menda niso bili za posel po naročilu, v katerem bi imel glavno besedo trgovec. Zato, da bi v znani maniri spet speljal vodo na svoj mlin tako, da bi se mu posel izplačal? Tako tudi ni dvoma, da je bil narejen natančen izračun, kolikšen bo izkupiček v poslu z bosanskim posrednikom, specializiranim za praženje in pakiranje kave. Ta se je za proizvodnjo pravih in ravno dovolj poceni testenin, ki jih bo prodal trgovcu v Sloveniji, dogovoril za posel s svojo od lani »sestrsko« družbo, nad katero je njun veliki skupni lastnik. Po načelu »vsi za enega eden za vse = dobiček«.

Zaslužek je bil nesporno moto tega posla, v katerega se je z razpisom za pomoč revnejšim ujelo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kako, razkriva že stroškovna razlika, ki nam jo razkrijejo nabavne cene surovin pri tistih, ki delajo po pravilih in zakonih kakovosti v proizvodnji testenin. Če bi bila zgolj polovica osnovne surovine pšenični zdrob durum, bi glede na njegovo tržno ceno oziroma ceno durum pšenice na odprtem trgu to za več deset odstotkov lahko podražilo ceno izdelka, ki bi po kakovosti morda še lahko izpolnjeval določena merila. V tem primeru tudi ne bi bili potrebni dodatki beljakovin, ki jih v izdelku brez jajc ne sme biti. In tudi ne bi bilo treba skrbeti za kakšne druge, umetne dodatke. A ker je bilo najpomembneje za čim manj denarja narediti čim več, da bo za vse v poslu ostalo dovolj, je vsem spodrsnilo.

Kdo bo imel več in kdo manj od tega zdaj, ko je že povsem jasno, da bodo morale sporne testenine po naročilu k tistemu, ki jih je naročil in naredil za kupca v Sloveniji, je drugo vprašanje. Strošek izdelave novih, po zahtevanih osnovnih merilih in pravilih, ki ne odstopajo od veljavnih v EU, bodo izvajalci javnega naročila morali poračunati med sabo.

Nedokončana zgodba z makaroni za reveže, ki jih v državi, kjer so bili narejeni, gotovo ne bodo zavrgli, je tudi zaradi sitnih ljudi iz medijev lahko rokavica, vržena izvajalcem javnih naročil, da bi znali bolje izbirati za naš skupni denar.