Poskus ostal na ravni iniciative

Minister za kulturo je z razblinjanjem občutka nenadomestljivosti naredil vsaj prvi korak k normalizaciji kadrovanja v kulturnih zavodih.

Objavljeno
21. februar 2020 07.00
Posodobljeno
21. februar 2020 10.45
Če bi se vzorci kadrovanja v kulturnih zavodih spremenili, bi se za prijavo odločali tudi tisti, ki se jim s prirejenimi razpisi zdaj ne ljubi ukvarjati. Foto Leon Vidic/delo
O čem pri nas najprej razmišlja interesent, ko se pojavi razpis za direktorsko mesto? Nedvomno o tem, ali gre za formalni razpis, kjer je jasno, da bo dosedanji direktor še naprej opravljal funkcijo, ali pa je favorit že vnaprej znan. Če obstaja možnost, da še ni vse odločeno – ponavadi je takšna možnost zgolj teoretična –, začne oseba tuhtati, ali pozna koga na dovolj visokem političnem položaju, ki bi zanj lahko zastavil kakšno dobro besedo, ali pa člana nadzornega sveta, ki bi bil dovolj vpliven, prijazen in ustrežljiv. Če je ta pogoj izpolnjen, se interesent loti pisanja programa, ki mora biti poln zelo učene ...