Poštar v snegu

»Halo, dober dan. Bi lahko ugotovili, kaj se dogaja s pošiljko, ki bi jo morala dobiti iz Slovenije?« Poklicala sem na glavno pošto v Beogradu, ker paket knjig, ki so mi ga poslali iz Ljubljane, po dveh tednih še vedno ni prispel na moj naslov. »Seveda,« mi prijazno odgovori ženski glas. »Povejte mi vaš naslov.« Povem. Glas na drugi strani linije postane nekako sočuten. »Kot vidim, je vaš poštar doživel infarkt, tako da dostave ne bo, dokler ne dobimo novega …, a, kot veste, poštarjev je premalo ...«

Mine še en teden in spet pokličem. »Mar ne vidite, koliko je snega,« pravi prijazni glas na drugi strani, ne da bi me prej vprašal za naslov. »Naj počakam do pomladi? Ali do zamenjave vlade?« vprašam. »Tu, tu, tu,« mi odgovarja telefon.

»Seveda ni dostave,« mi pojasnjuje prijateljica. »Ni dovolj plugov. Pa tudi poštarjev ni dovolj.«

Saj me ne skrbi, a moram v kratkem odpotovati iz Beograda. Do kolen zagazim v sneg in se odpravim na pošto. »Vaš naslov?« Povem ga. Pošiljka je iz Slovenije, pojasnim. »Ah, da,« pravi uslužbenka. »Na carini je. Veste, vse, kar prispe iz Evropske unije, mora skozi carino, a …,« malce utiša glas, kot da bi ji bilo neprijetno, »tisti na carine ne delajo vsak dan …, saj veste, zima je in sneg … in tako je to pri nas.«

Navadila sem se že, da z velikim razumevanjem prikimavam ob sovražnih padavinah in zdravstvenih tegobah naroda, osvetljenega z okrasnimi lučkami, kot da ne želi zamuditi niti enega samega novega leta od vseh mogočih kultur in koledarjev. Če že imam kakšno pripombo, se lahko odpravim na protestni »sprehod«, ki se je spremenil v sobotno tradicijo. »Vzemi s seboj piščalko,« me opomni prijateljica. Žvižgam. Za poštarja in njegovo srce. Za beograjsko pomlad. Za zamenjavo vlade. Za knjige, ki še vedno niso prispele s carine, čeprav se je lanski sneg stopil. »A napovedujejo novega,« pravi ljubeznivi glas s pošte. Saj ni pomembno. Brali bomo, ko bodo ugasnile novoletne lučke.