Galerija
Poštena igra in posel
Z nagrado za fair play na razpisu poraženo podjetje ne more plačati svojih delavcev.
jsu*LITOSTROJ
Kdor je kdaj tekmoval v kakšnem kolektivnem športu, je gotovo doživel, da so nagrado za fair play, torej nagrado za pošteno, športno igro na turnirju, podelili najbolj simpatični ekipi. Ali tisti, ki se je pripeljala iz najbolj oddaljenega kraja. Ali tisti, ki je prišla na tekmovanje z najmanj rezervnimi igralci, pa med turnirjem zaradi poškodb ostala še brez kakšnega ključnega človeka ...
Skratka, težko boste imeli srečo in naleteli na športno ekipo, ki bi zmagala na turnirju in poleg pokala za zmago domov tovorila še manjši pokal za najbolj fer ekipo. Zakaj je tako, ne vem. Vem pa, da je to žalostno. Ni nujno, da se člani najboljše športne ekipe na nekem tekmovanju do zmage ne prebijejo na pošten način. A zdi se, da pokal za fair play deluje kot nekakšen odvečen privesek, tolažilna nagrada, ki je zmagovalec ne potrebuje in je rezervirana za najbolj simpatične poražence.
Kot smo videli žal že ničkolikokrat, se tudi v poslu poslovna zmaga in poštena igra vse prepogosto izključujeta. Več ko je posel vreden, več je verjetnosti, da ga je zmagovalec pridobil na tako ali drugače sporen način. Zdi se, da se je podoben razplet zgodil v »tekmi« za gradnjo 63 milijonov evrov vredne hidroelektrarne v Vranduku na reki Bosni.
Največji »zeleni« energetski projekt državne Elektroprivrede v Bosni in Hercegovini, kjer sicer zaradi obilice premoga raje prisegajo na termoelektrarne, pacajo že od leta 2010. Lani je posel, ki ga v veliki meri financira tudi evropski denar, stekel, a se je kmalu ustavil. Na ponovljenem razpisu je bil izbran konzorcij avstrijskega Strabaga in hrvaškega Končarja. Poraženec je bil slovenski dvojec Riko-Litostroj Power.
Medtem ko v ribniškem Riku o tem porazu molčijo, so izdelovalci turbin Litostroj Power opozorili, da zmagovalci posla v Vranduku morda le niso pridobili na povsem pošten način. Veliki tekmeci so namreč na ponovljenem razpisu zmagali z obliko turbine, ki jo je na prvem razpisu ponudil slovenski konzorcij. To niti ne bi bilo tako sporno, če k zmagovalcem ne bi pred tem prestopilo nekaj ključnih zaposlenih iz družbe Litostroj Power, ki so imeli dostop do celotne oziroma za posel ključne dokumentacije podjetja.
Ali se je v tekmi za 63 milijonov evrov vredni posel zgodila kraja intelektualne lastnine? To se sprašujejo celo mediji v BiH, eni najrevnejših evropskih držav, kjer varovanje intelektualne lastnine ni ravno na vrhu prednostnih nalog oblasti. Bolj kot to, da s pokalom za fair play poraženi slovenski konzorcij ne more izplačati plač svojim zaposlenim in partnerjem, nas mora skrbeti nekaj drugega.
Kako v prihodnje preprečiti, da bi iz podjetij odtekali informacije, znanje in tehnične rešitve, v katere je bilo vloženih tisoče ur dela dobro plačanih strokovnjakov? Je vredno varčevati pri plačah ključnih ljudi, ki znajo znanje podjetja na trgu unovčiti? Bi bilo morda bolje kakšno leto koga od teh ljudi preplačati, da ga ne odnese skupaj z njegovim znanjem k tekmecu?
Skratka, težko boste imeli srečo in naleteli na športno ekipo, ki bi zmagala na turnirju in poleg pokala za zmago domov tovorila še manjši pokal za najbolj fer ekipo. Zakaj je tako, ne vem. Vem pa, da je to žalostno. Ni nujno, da se člani najboljše športne ekipe na nekem tekmovanju do zmage ne prebijejo na pošten način. A zdi se, da pokal za fair play deluje kot nekakšen odvečen privesek, tolažilna nagrada, ki je zmagovalec ne potrebuje in je rezervirana za najbolj simpatične poražence.
Kot smo videli žal že ničkolikokrat, se tudi v poslu poslovna zmaga in poštena igra vse prepogosto izključujeta. Več ko je posel vreden, več je verjetnosti, da ga je zmagovalec pridobil na tako ali drugače sporen način. Zdi se, da se je podoben razplet zgodil v »tekmi« za gradnjo 63 milijonov evrov vredne hidroelektrarne v Vranduku na reki Bosni.
Največji »zeleni« energetski projekt državne Elektroprivrede v Bosni in Hercegovini, kjer sicer zaradi obilice premoga raje prisegajo na termoelektrarne, pacajo že od leta 2010. Lani je posel, ki ga v veliki meri financira tudi evropski denar, stekel, a se je kmalu ustavil. Na ponovljenem razpisu je bil izbran konzorcij avstrijskega Strabaga in hrvaškega Končarja. Poraženec je bil slovenski dvojec Riko-Litostroj Power.
Medtem ko v ribniškem Riku o tem porazu molčijo, so izdelovalci turbin Litostroj Power opozorili, da zmagovalci posla v Vranduku morda le niso pridobili na povsem pošten način. Veliki tekmeci so namreč na ponovljenem razpisu zmagali z obliko turbine, ki jo je na prvem razpisu ponudil slovenski konzorcij. To niti ne bi bilo tako sporno, če k zmagovalcem ne bi pred tem prestopilo nekaj ključnih zaposlenih iz družbe Litostroj Power, ki so imeli dostop do celotne oziroma za posel ključne dokumentacije podjetja.
Ali se je v tekmi za 63 milijonov evrov vredni posel zgodila kraja intelektualne lastnine? To se sprašujejo celo mediji v BiH, eni najrevnejših evropskih držav, kjer varovanje intelektualne lastnine ni ravno na vrhu prednostnih nalog oblasti. Bolj kot to, da s pokalom za fair play poraženi slovenski konzorcij ne more izplačati plač svojim zaposlenim in partnerjem, nas mora skrbeti nekaj drugega.
Kako v prihodnje preprečiti, da bi iz podjetij odtekali informacije, znanje in tehnične rešitve, v katere je bilo vloženih tisoče ur dela dobro plačanih strokovnjakov? Je vredno varčevati pri plačah ključnih ljudi, ki znajo znanje podjetja na trgu unovčiti? Bi bilo morda bolje kakšno leto koga od teh ljudi preplačati, da ga ne odnese skupaj z njegovim znanjem k tekmecu?
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji