Potegavščina v imenu znanosti

Znanost ima že dolgo težave s postopkom objavljanja znanstvenih izsledkov.
Objavljeno
08. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
08. oktober 2018 06.00
FOTO: Blaž Samec
Začetek jeseni je že tradicionalno čas, ko naj bi praznovali znanost in vse njene dosežke, ki jih je podarila človeštvu. Na Švedskem objavijo, kdo je prejel Nobelovo nagrado, ki je kljub vsem aferam in afericam minulih let še zmeraj daleč najbolj ugledno priznanje, kar jih lahko kdo prejme. Edino, ki v ljudeh zbudi ali šibeča kolena strahospoštovanja ali ogenj brezmejne ambicije. Pa je običajne razprave o znanosti in njeni vlogi v družbi (ki bi jih običajno imeli in ki jih tudi sicer imamo veliko a brez pravega haska) minuli teden izrinila potegavščina. Daleč od tega, da bi ta potegavščina bila običajna ali majhna.

Privoščili so si jo trije ameriški raziskovalci – zgodovinarka srednjega veka Helen Pluckrose, matematik James A. Lindsay in filozof Peter Boghossian. V zadnjih desetih mesecih jim je uspelo, da so v vodilnih znanstvenih revijah s področja družboslovja objavili načrtno neumne članke. Članke, za katere so se avtorji potrudili, da so bili skrbno bedasti. Da v ustreznem žargonu in z navedbami iz obstoječe literature zagovarjajo očitno neumne ali sprevržene zaključke. Ki so parodija parodij, to, kar sta v kinematografih predstavljala filma The Naked Gun in Hot Shots. In vendarle so ti članki prestali celotno akademsko proceduro, romali prek rok številnih urednikov in recenzentov, tako da so bili na koncu objavljeni v istih revijah, kjer sicer objavljajo profesorji uglednih univerz. Za nekaj mesecev, preden so avtorji razkrili svojo potegavščino, so ti članki postali del znanstvenega napredka.

Denimo članek, češ da so diskretno opazovali spolovila okrog 10.000 psov v portlandskem mestnem parku, lastnike živali pa tudi povprašali, kakšne spolne usmerjenosti je njihov ljubljenček. To je bil članek o spolnem nasilju med psi (objavljen v reviji za feministično geografijo Gender, Place & Culture). V zaključku je predlagal, da bi se zoper človeška posilstva morali boriti tako, da bi moške poslali v pasjo šolo. V drugi študiji (v interdisciplinarni reviji Sexuality & Culture) so se posvetili boju proti trans-fobnosti in večanju zavesti o feminizmu med mladimi heteroseksualnimi moškimi na način, da se jih spodbuja k analnemu masturbiranju z vibratorjem. Uspelo jim je objaviti tudi članek, v katerem so morbidno debelost opevali kot zdravo življenjsko izbiro in predlagali, da bi po vzoru bodybuilderskih tekmovanj prirejali še tekmovanja v zavaljenosti (v interdisciplinarni reviji Fat Studies). Vzeli so tudi poglavje iz Hitlerjevega Mein Kampfa, vnesli nekaj korenitih sprememb (denimo so »Jud« nadomestili s »heteroseksualni moški«) in objavili v reviji za feministično socialno delo Affilia.

Članki, objavljeni v kateri od revij akademske založbe Taylor & Francis, so že izbrisani. Založba se je namreč utemeljeno sklicevala na pravno dejstvo, da so avtorji potegavščine kršili pravila objave (nenazadnje so svoje prispevke poslali pod lažnimi imeni, iz namišljenih institucij, velikokrat pa so si izmislili tudi svoje podatke). Seveda potem ni težko priti do zaključka, da potegavščina ni razkrila nič pomembnega, da ustaljeni postopki akademskega založništva pač temeljijo na neki osnovni predpostavki poštenosti – da postopek ni namenjen temu, da bi odkrival izmišljotine. Če nekdo zapiše, da je izvedel raziskavo, mu morajo uredniki znanstvene revije verjeti – niso detektivi, da bi lovili goljufe. Ni razloga za preplah.

Pa vendar obstaja dejstvo, da so se uredniki in recenzenti uglednih revij sploh pustili naplahtati. Res je, če rezultati zvenijo razumni, nimajo razloga, da bi dvomili v sam obstoj teh raziskav. Ampak ti rezultati, o katerih je govora, so tako čudni, zaključki pa tako daleč od zdrave pameti, da bi se morali uredniki in recenzenti pač poglobiti malo bolj in zahtevati dodatna pojasnila.
Ni vse negativno, seveda. Avtorjem potegavščine ni uspelo, da bi svoje neumnosti objavili v katerikoli reviji za sociologijo. Zavrnili so jih pri vseh sedmih, pri katerih so poskusili. Potem pa je še tudi dejstvo, da so svojo potegavščino morali predčasno prekiniti in objaviti nepopolne rezultate – nekaj člankov je bilo še zmeraj v akademski proceduri in so morali še delati na popravkih. Na sled jim je namreč Wall Street Journal, ki je začel postavljati vprašanja, ki bi si jih moral zastavljati vsak urednik še pred objavo lažne študije. Nekdo je rešil znanost in tokrat so to bili mediji.

Seveda pa potegavščina ni prišla od nikoder. Znanost ima že dolgo težave s postopkom objavljanja znanstvenih izsledkov. Ustaljeni sistem – z neplačanimi avtorji, recenzenti in uredniki na eni strani (ki so za povrh vsega pod stalnim pritiskom delodajalcev, da objavljajo akademske članke) ter dragimi naročninami na akademske revije na drugi strani – kot kaže ne dela več. Tudi niso zgolj in samo modne družboslovne discipline tiste, ki bi bile posebej naivne in nezmožne ločiti zrnje od plev.

Potegavščine in lažnivce imajo tudi druge znanstvene discipline. Poleti se je moral z univerze Cornell posloviti Brian Wansink, nekoč svetovno priznani strokovnjak za marketing in prehrano, saj je sistematično prikrajal statistične izračune oziroma drugače, lagal s pomočjo formul. Tudi disciplina socialne psihologije je v minulih letih odkrila, da znanstveniki ne morejo ponoviti rezultatov marsikaterega slovitega eksperimenta.

Še zdaleč ni jasno, kaj storiti. Ampak najprej si je sploh treba priznati, da problemi obstajajo, potem bo iskanje rešitev veliko lažje.

***

Jure Stojan je partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške raziskave.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.