Potep z vlakom in busom

Štirinajst mesecev po lanskem 1. septembru, ko je enotne (mesečne) vozovnice za vse oblike javnega potniškega prometa začela uporabljati srednješolska populacija, ter trinajst mesecev za študentarijo naj bi se po napovedih z infrastrukturnega ministrstva s to desetletje in več napovedovano novotarijo končno srečali še vsi drugi uporabniki.

Vozni redi avtobusov in vlakov so za silo usklajeni – predvsem v času šolskih in delavskih konic. Ko pa se približuje večerna ura, je javnega prometa vedno manj. Ob koncu tedna na cestah in celo na nekaterih tirih nastane skoraj popoln mrk javnega potniškega prometa. Zato je toliko bolj dobrodošla napoved Slovenskih železnic, da za poletne mesece uvajajo nočna vlaka med Ljubljano in Mariborom, ki bosta iz obeh mest krenila po polnoči.

Enotna vozovnica naj bi zdaj prebolela otroške bolezni. Avtobusni prevozniki, ki skoraj ves čas samostojnosti vozijo z napol začasnimi koncesijami – vmes so tudi protestirali –, so v tem času morali v korak s časom v digitalizacijo. Ker ni bilo enotnega standarda, so zadnje leto potrebovali za prilagajanje in usklajevanje.

V projekt integracije javnega potniškega prometa, katere končni cilj je enotna vozovnica, je bilo v desetletju od priprave njegovega teoretičnega dela vloženega veliko evropskega denarja. Samo končni projekt, po nekajletnih natezanjih ga je vodila družba SŽ – Potniški promet, je stal z davkom 4,8 milijona evrov. In je moral biti zaradi večinoma evropskih sredstev končan lani. Ker pa se je kot običajno zapletlo pri javnem naročanju, je vse potekalo tik pred zdajci in je zmanjkalo časa za izvedbo v začetku desetletja sicer načrtovanih štirih pilotnih projektov.

Hrbtenica javnega potniškega prometa je železnica. Brez zadostnih in primernih zmogljivosti ter primernih voznih redov tako na tirih kot na cestah z večjo uporabo javnih prevoznih sredstev ne bo nič. Avtobusni park je razmeroma sodoben, včasih prevelik, saj so zaradi praznih avtobusov prevozniki marsikatere vožnje ukinili, na individualne klice za cenovno ugodne vožnje po naročilu pa se morebitni uporabniki še niso navadili – tudi zato, ker so še bolj v načrtih in bolj izjema kot pravilo.

SŽ so te dni, kakopak po mesecih napovedi, končno objavile 150 milijonov evrov vredno javno naročilo za po deset dvopodnih in enopodnih elektromotork ter pet enopodnih dizelskih kompozicij. Železničarji so pri tem tudi napovedali, da bodo prvi vlaki na naše tire zapeljali že konec prihodnjega leta ali v začetku 2019.

Kar je zelo optimistično. Kajti: zaplete se lahko že pri razpisni zahtevi, da gre za enotno naročilo. Odpiranje ponudb je napovedano za začetek avgusta, potem je treba ponudbe – tudi če bo ena sama – proučiti. Težko je verjeti, da bi dobavitelj kompozicije začel dobavljati že v petnajstih mesecih – razen če ima zalogo že narejenih in ustrezajo zahtevanim specifikacijam. Kar lahko pomeni, da v SŽ vedo, kateri proizvajalec jim bo lahko ugodil. Ali pa bodo v začetku leta 2019 po naših tirih začeli voziti prvi trije novi vlaki, na druge pa bo treba počakati do skrajnega roka, tri leta po podpisu pogodbe.