Tiskane izdaje
Država potrebuje fiskalno konsolidacijo, makroekonomski okvirji, ki jih je z rebalansom postavila vlada, so dobri, če ne celo premalo ambiciozni. Težava je, da je to le računovodski del gigantske naloge, ki čaka državo, ki šele dviga glavo iz temnih voda krize, vanjo pa butajo valovi zamujenih priložnosti.
Te makroštevilke pomenijo le požarni zid pred vse bolj zahtevnimi in neusmiljenimi finančnimi trgi in evropskimi institucijami, ki jih je minilo potrpljenje nad našo reformno in varčevalno nesposobnostjo in nam izdajajo vse dražje račune za tistih 20 odstotkov družbenega proizvoda, ki ga ne proizvedemo, pa kljub temu na kredit porabimo.
Janševa vlada vodi skoraj identično fiskalno politiko kot Pahorjeva, sindikati, ki so pokopali prejšnjo vlado, pa Janši legitimno delajo točno to, kar so Pahorju: ne dajo nobene pravice in privilegija in ovirajo potrebno reformo socialne države, dokler vlada in druge institucije ne bodo odpravile vseh drugih sistemskih anomalij.
Od polkriminalnega bančnega sistema, smrtonosnega objema lobističnih in klientelističnih kadrovskih mrež do davčnih utaj in ropanja državnih podjetij. To pa perfidno počnejo zato, ker vedo, da bi morala koalicija – katerekoli barve – pri tem zarezati in odrezati zdravo tkivo svojih političnih ozadij. Po tem projektu pa nobena doslej ni pokazala skomin. Tudi ta jih ne. Zato je trenutno vpitje o pogrebu socialne države, ki ga prinašajo sedanji varčevalni ukrepi – nekaj jih je res neposrečenih –, hinavsko sprenevedanje.
Če se vpijočim ljubi, lahko stopijo kam na provinco. Tam ljudje, ki so vsaj na papirju tudi državljani, tolčejo že četrto krizno leto. Zdaj gre zares, posledice krize bo začutil tudi srednji urbani razred. Vlada, če hoče upati še na kakšen mandat, pa bo morala prisluhniti tudi predlogom sindikatov – poseči bo morala točno tja, kjer še nobena ni.
