Pravi zmagovalec

Po OI politika ne bo več takšna, kot je bila; imela bo jasnejše cilje in bolj utrjene poti do njih.

Objavljeno
19. februar 2018 17.16
OLYMPICS-2018-SKIJ-M-TEAM/
Zorana Baković, poročevalka
Zorana Baković, poročevalka
»Šport,« je trdil George Orwell, »je pravzaprav vojna, a brez streljanja.«

V Pjongčangu se je začela druga polovica olimpijskih iger, in medtem ko se te bližajo koncu, se mnogi že sprašujejo, kdo bo njihov največji zmagovalec. Poleg športnikov seveda. Tudi odgovor že poznamo.

Posebna zlata medalja pripada tistemu, ki je tokrat omogočil, da so igre minile samo v znamenju športa in brez streljanja; da je že beseda »vojna« postala izraz šibkosti, in ne moči; ter da so se olimpijska prizorišča, oddaljena le kakih 200 kilometrov od najnevarnejše demarkacijske črte na svetu, spremenila v platformo za miren dialog.

Zmagovalec v Pjongčangu je, skratka, Koreja. Najprej zato, ker se nam je predstavila kot polotok miru. Koreja, ki je boleče razdeljena že več kakor 70 let, je tokrat zmogla stopiti pod skupno zastavo, se objeti v svoji različnosti in ostati dostojanstveno zvesta združitvi. Ali je kdor koli na svetu ostal ravnodušen pred takšno podobo?

Seveda so se oglasili ciniki, ki so v prihodu severnokorejskih navijačic in članic zabavnega orkestra prepoznali »diplomacijo rdečil za ustnice« ter opozarjali, da za naličenimi ustnicami stoji še vedno enako glasno grlo brutalne propagande enega najokrutnejših režimov na svetu.

In tudi to je res. Toda zadnja tri desetletja so v različnih delih sveta pokazala, kako nevarno je zrušiti kateri koli grozljivi režim brez ustrezne, vnaprej določene poti, ki bi to, kar je ostalo za njo, popeljala v mirno in ustvarjalno prihodnost.

Korejski projekt še zdaleč ni končan. Takoj ko bodo olimpijski ogenj predali naslednjemu gostitelju OI, se bodo spet začeli skupni manevri južnokorejske in ameriške vojske. Takoj ko bodo zagrmeli helikopterji in rušilci, podmornice in letalonosilke, bo Severna Koreja verjetno spet izstrelila projektil in morda preizkusila atomsko bombo. Toda takrat bo nad polotokom lebdela zastava združene Koreje kot skupne sanje naroda in kot politična možnost. To bo najpomembnejša dediščina olimpijskega Pjongčanga.

Med številnimi pogovori z južnokorejskimi uradnimi predstavniki o gospodarski prihodnosti četrte azijske gospodarske sile so neizogibno omenjali pomanjkanje delovne sile, surovin in prostora za nadaljnji razvoj. Že samo to dokazuje, da je združitev 51-milijonske Južne Koreje z gospodarstvom, vrednim 1500 milijard dolarjev, in 24-milijonske Severne Koreje z BDP, ki znaša 29 milijard dolarjev, nujna, čeprav bo nedvomno zapletena in težavna.

Iz Pjongčanga bodo ta konec tedna številni odšli kot zmagovalci. Najboljši športniki, najbolj odprti ljudje, najbolj nepristranski sodniki, najprizadevnejši prostovoljci, najbolj prepričani borci proti rasizmu in vsakršnemu šovinizmu ter vsi drugi, ki verjamejo, da imajo OI svoj neuničljivi smisel obstoja že zato, ker slavijo to, kar je najboljšega v človeku.

Toda po športnih vznemirjenjih se bomo morali vrniti k politiki. In ta ne bo več takšna, kot je bila. Imela bo jasnejše cilje in bolj utrjene poti, ki vodijo do njih. In to je brez dvoma dosežek za zlato medaljo.