Pravica do poplave

Tudi po tistem, ko je bila lani pravica do pitne vode zapisana v slovensko ustavo in je prvi minister Miro Cerar dejal, da bolj ko bo voda redka dobrina, bolj se bodo povečevali apetiti tujih držav in multinacionalk, se obsojenost Slovenije in njenih prebivalcev na neke druge vode, na uničujoče poplave, ni prav nič zmanjšala.

V dobrih 25 let stari državi so poplave povzročile za 2,1 milijarde evrov neposredne gmotne škode in v Sloveniji je poplavno ogrožena desetina ozemlja ter vsak štirinajsti prebivalec.

Kljub obljubam izvršne oblasti po vsakokratnih poplavah se je financiranje vodnega gospodarstva četrt stoletja krčilo, za redno vzdrževanje vodotokov in objektov na njih je proračun namenjal drobiž, večjih investicij v zmanjševanje poplavne ogroženosti življenj, premoženja, infrastrukture in gospodarstva pa skoraj ni bilo. Višek političnega kriminala je bil dosežen s črpanjem denarja iz znotrajproračunskega vodnega sklada za gradnjo hidroelektrarn na Savi. Vodni sklad je šele sedanja vlada osamosvojila in ga začela uporabljati za financiranje tistega, za kar je bil ustanovljen.

Nekaj investicij je sicer bilo, na primer v spodnjem povodju Savinje, a prav nikomur 40 milijonov evrov vredni protipoplavni ukrepi na Celjskem ne koristijo, če veliki načrt o umiritvi Savinje ne bo izveden tudi v njenem srednjem toku. Potem pa so tu obramba Ljubljanskega barja in še marsikaj.

Dolgoletne zahteve poplavljencev in prizadevanja vodarske stroke so poleti le dočakali obet boljših časov.

Vodarji že nekaj let opozarjajo, da bi za sanacijo vodotokov in izvedbo nujnih protipoplavnih ukrepov morali zagotoviti okoli 600 milijonov evrov. Prav neverjetno! Vlada je julija sprejela načrt za zmanjšanje poplavne ogroženosti do leta 2021. V njem so ob naštevanju ukrepov ti tudi finančno ocenjeni, našteti so možni viri financiranja in pod črto je vse skupaj sešteto na 540 milijonov evrov. Skoraj toliko, kolikor priporoča stroka.

A preden zaploskamo, doslej v praksi še ne preizkušeni ustavni pravici do pitne vode in ustavni pravici do varnosti, v tem primeru pred deževnimi oblaki, bo treba polmilijardni protipoplavni načrt še izvesti.

Poznavalci pravijo, da bo to najtežje, če ne v večjem delu celo nemogoče. Čeprav je nekaj projektov že v izvajanju, za druge dokumentacijo komaj pripravljajo, za večino načrtovanih investicij pa ni ne izvedbenih ne prostorskih načrtov. Tako lahko minejo še leta, tudi rok veljavnosti zdaj načrtovanih evropskih virov sofinanciranja se bo iztekel.

Do preklica torej velja, da imamo pravico do pitne vode, če se bomo znebili »pravice« do plavanja v poplavah, pa tudi po sprejetju poplavnega načrta še ni gotovo.