Pravica otroka

Šolski inšpektorat je v zadnjih desetih letih uvedel 698 postopkov proti staršem, ki niso poskrbeli, da bi njihovi hčere in sinovi, mlajši od 15 let, hodili v šolo. Tudi z globami, ki za prekršek neopravičenega neobiskovanja pouka znašajo od petsto do tisoč evrov, jih niso prepričali o drugačnem ravnanje – ker so socialni transferji izvzeti iz izvršbe, jih niti davkarija ni mogla izterjati. Otroci se praviloma tudi niso vrnili v razrede. Inšpektorji v svojih poročilih pišejo, da je problem pereč predvsem pri romskih otrocih. Niti prijave policiji zaradi domnevnega zanemarjanja niso nič pomagale.

Da bi starše vseeno nekako prisilili, da bi otroke pošiljali v šolo, so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve predlagali zakonske spremembe, s katerimi bi prejemanje otroškega dodatka pogojevali z obiskovanjem pouka. Tisti, ki bi neopravičeno izostajali oziroma nehali hoditi v šolo, ga ne bi več dobivali. Plaz kritik se je usul z vseh strani, od skupnosti centrov za socialno delo do političnih strank in tudi od varuhinje človekovih pravic. Padale so težke besede, da se, na primer, uvaja institucionalni rasizem in tudi, da je ukrep nesorazmeren, nedodelan in nepravičen. Zato bo koalicija danes zelo verjetno predlog umaknila z dnevnega reda in ga spravila v predal.

Dostop do izobraževanja je ena temeljnih pridobitev sodobne družbe. Vsak otrok, ne glede na to, kje in komu se rodi, ima pravico, da se nauči pisati, brati, pridobiti znanje, s katerim bo lahko razvil svoje kompetence in potenciale. Da bi imel priložnost za življenje v boljših razmerah. To je ena od temeljnih pravic otrok, ki bi morala biti samoumevna. Od leta 2013 pa se število mladoletnikov, ki predčasno zapustijo šolske klopi, v Sloveniji povečuje. Pogojevanje otroških dodatkov morda ni dobra pot, a dopuščanje, da ostaja situacija taka, kakršna je, je za otroke še slabše.