Praznina na Gregorčičevi

Če je tokratno vladno posvetovanje o prioritetah njenega dela v 2015 tudi znak, kakšna je operativnost vladajoče ekipe in koalicije, se nam verjetno letos težko obetajo kakšni hudo pozitivni premiki. Na današnjem delovnem posvetu so se namreč zmenili šele o merilih, kako presojati prednostne naloge v letu, ki sicer že teče, in se dogovorili, da se bodo še posvetovali – sicer pa so se akterji ovili v molk ali pa v prazne politične floskule.

Logično bi bilo tudi, da bi Cerarjeva ekipa debato o svojih letošnjih prioritetah povezala s proračunsko razpravo, saj je navsezadnje proračun temeljni makroekonomski in hkrati politični akt vsake opravilno sposobne vlade in koalicije. Povedano drugače: pričakovali bi, da bi vlada prav na podlagi svojih prioritet (!) sestavila konsistenten in smiseln predlog rebalansa državnega proračuna za leto 2015. Tega mora sicer do konca meseca dostaviti v državni zbor. Na podlagi dosegljivih informacij se dogaja vse prej kot to: aktualno zniževanje stroškov v šolstvu, ki močno razburja javnost, kaže, da je vlada plačno popustila sindikatom javnega sektorja brez trdnega rezervnega scenarija in izračunov, kako bo nadomestila izgubljenih sto milijonov evrov.

Zato se nam zdaj dogaja proračunsko varčevanje kar tako in počez, ki mu bomo brez dvoma priča še v drugih resorjih. Izbira prioritet je zdaj v vladnem kontekstu predvsem kazanje mišic in borba za politični prestiž. Če temu dodamo še vse hujša trenja v koaliciji ob napovedanih privatizacijah in pripravi strategije upravljanja državnega premoženja – Cerar in Erjavec sta na enem, Židan pa na drugem bregu –, je pa sploh jasno, zakaj se vlada in koalicija tako težko zmeni sama s sabo, kaj, če sploh, bo letos koristnega naredila za državo in državljane.