Pred jesenjo

Na samotni njivi sredi dolgih pasov travnikov, na katerih že tretjič to leto poganja mlada trava z jesensko kolekcijo divjih rož, ki so se skoraj vse ozaljšale s cvetnimi lističi vijoličastih ali rumenih odtenkov, se slok hrbet z ruto pokrite ženičke vztrajno sklanja nad orjaško peso. V temnih oblačilih je kot murn, ki se motovili med tistimi zelenimi listi s sijočimi žilami in se neskončno dolgo ne zravna. Tako kot si športniki težkih in vztrajnostnih športov, kot so kolesarjenje, potapljanje na vdih ali tukaj v osrčju notranjskih gozdov tek čez ovire pred jezno medvedko, z urami mukotrpnih treningov nabirajo kondicijo in krepijo mišice in vezi, tako so morale te rokodelske poljedelke, precej ogrožena, če že ne izumirajoča vrsta, z več kot sedmimi križi na plečih, dolga desetletja vaditi globoke priklone in neštete počepe, da se še danes lahko zvijejo kot preste.

Ob robu njive, v sončnično zlati svetlobi nizkega sonca, ki se lenobno steguje proti obzornici, vadi stanje na eni nogi fantiček, ki je iz vrtca pravkar prestopil v svet učenosti. Oponaša velike čaplje, ki bi bile videti kot čudne rože med šopastimi listi mladega regrata, divjega hrena in navadnega gabeza, če ne bi bile sive. Neutrudno nekaj pripoveduje babici, ki potrpežljivo posluša, še vedno globoko sklonjena nad zemljo, mogoče pa tudi ne sliši vsega ali pa so ji misli odplavale čez visoki Snežnik v nebo, kjer iščejo sledi minulih trenutkov, ko se je zdelo, da se je čas zgostil v besede, tako žive, kot da so nesmrtne. »In zdaj so štorklje odšle v penzijo,« priplava do nje prepričljiv zaključek tistega, kar je preslišala. Roke opre ob kolena in se previdno zravna, z nasmehom pogleda fanta in ga vpraša, kako to misli. »Se ne spomniš? Ko si plela čebulo, so bile tukaj, zdaj pa jih ni več.« Res je, mu odgovori, ampak štorklje odletijo v Afriko, ker je tam hrana in dovolj toplo. Živali nikoli ne odidejo v penzijo. Tako kot nekateri ljudje. Rinejo skozi življenje, v lepem in grdem, dokler jih nosijo krila.