Tiskane izdaje
Današnji ne finančnim zahtevam sindikatov javnega sektorja, ki ga je izrekel minister Senko Pličanič, je skupaj z ultimatom vlade, da bo enostransko posegla v (visoko)šolski sistem, prelomna točka. Zdaj lahko zagotovo trdimo, da bo konec meseca stavkal celotni javni sektor, ki se mu bo pridružil še največji industrijski sindikat v državi.
Sindikalne centrale so se v preteklosti izkazale kot referendumski generator sistemske blokade delovanja države in to v imenu izključnega interesa svojih članov in na račun drugih državljanov. Pri reformah so to počele s populizmom in zato brez zadostne legitimnosti.
Tudi zdaj bo splošna stavka poskus zadržanja ukrepov vlade, ki jim sindikati odrekajo legitimnost. Razumejo jih kot škodljive za javne storitve, javno šolstvo in s tem za socialno državo. Po njihovem država po diktatu desnosredinske koalicije drsi v ideološki spopad, z »neoliberalnim« podtekstom preobrazbe države.
Ključno vprašanje pri stavki je torej, ali je to res in ali je zato stavka, kot metoda splošne blokade, legitimna? Tega razumnemu državljanu, oboroženemu s kančkom cinizma, ne bo težko presoditi. Pri tem naj upošteva naslednje: vlada je res protikrizna in ni odprla nobene ideološke teme, kot je obljubila. Deluje transparentno in po novem tudi nekoruptivno. Ne izvaja policijske represije nad svojimi državljani. Izvedla je nabor učinkovitih ukrepov za zagon gospodarske rasti. Pred posegi v javni sektor je opravila celovito analizo posledic za javne storitve. Kadrira le strokovno in nepolitično. Ne vodi je noben klientelizem, ampak le skrb za državo in za javno dobro. Ne, stavka ni legitimna. Kot niso legitimni današnji protesti.
