Pred svojim pragom
Po depeši o komunističnih medijih v Bruselj pišemo še o »krivosodju«. Zakaj?
Odpri galerijo
»Čudaškosti« pravosodja in lastnih frustracij se velja znebiti doma, Bruselj nam pri tem namreč ne more pomagati. FOTO: Eržen Jure
Kriza zaradi koronavirusa ni ublažila dualizma, ki se je zajedel v vse pore slovenske družbe. Nasprotno, delitev na pola Janša in Antijanša postaja še izrazitejša. Temu primerni in vse bolj skrajni so tudi komentarji in interpretacije različnih dogodkov; naj gre za proteste proti vladi, depešo o komunističnih medijih ali najnovejši ideološki in interpretativni dopis o slovenskem pravosodju zunanjega ministra Anžeta Logarja.
V Bruselj je minuli teden romalo medresorsko poročilo o vladavini prava v Sloveniji, ki ga je Logar opremil s spremnim pismom, v katerem je komisiji predstavil »ozadje stanja«. Težava je, ker to ozadje ni videnje vlade in ne videnje koalicije, temveč opis »krivosodja«, kakršnega poznamo iz preteklih ocen SDS.
Logarjevo pismo govori o sodnikih, ki nosijo simbole totalitarnih režimov, o pranju iranskega denarja, o dolgih postopkih pred sodišči, o vsem, kar naj bi bilo po njegovem mnenju pomembno za razumevanje delovanja slovenskega pravosodja. Nasprotno se ministrici za pravosodje Lilijani Kozlovič spremno pismo ne zdi potrebno, poleg tega, opozarja, ne gre za dokument vlade.
O »krivosodnem pismu« so v koalicijskih partnerjih disciplinirano molčali. Niso ga obravnavali niti za zaprtimi vrati srečanja na Brdu pri Kranju, na katerem so brez težav strnili vrste v bran ministru Zdravku Počivalšku, ki se ne more znebiti kritik na račun nabav zaščitne opreme.
Ob aferi z depešo o medijih so se v NSi, Desusu in SMC še javno trudili z napovedmi razčiščevanja, tokrat pa niti tega ni bilo. Postaja vlada res ekspozitura stranke SDS, strankam koalicije pa ugled plahni in prihodnost beži?
Različne ankete že leta spremljajo ugled in stopnjo zaupanja v institucije in poklice. Na repu lestvic sta zakonodajna in izvršilna oblast. Nič bolje ni z ugledom strank opozicije. Sodišča resda ne zasedajo mest v prvi polovici teh meritev, a so vseeno precej nad tistimi, ki že več let kritizirajo pravosodni sistem. Menda je Logarjevo pismo mogoče razumeti tudi kot priložnost za odlaganje starih bremen. Četudi je tako, bi se veljalo »čudaškosti« pravosodja in lastnih frustracij znebiti doma, Bruselj nam pri tem namreč ne more pomagati.
V Bruselj je minuli teden romalo medresorsko poročilo o vladavini prava v Sloveniji, ki ga je Logar opremil s spremnim pismom, v katerem je komisiji predstavil »ozadje stanja«. Težava je, ker to ozadje ni videnje vlade in ne videnje koalicije, temveč opis »krivosodja«, kakršnega poznamo iz preteklih ocen SDS.
Logarjevo pismo govori o sodnikih, ki nosijo simbole totalitarnih režimov, o pranju iranskega denarja, o dolgih postopkih pred sodišči, o vsem, kar naj bi bilo po njegovem mnenju pomembno za razumevanje delovanja slovenskega pravosodja. Nasprotno se ministrici za pravosodje Lilijani Kozlovič spremno pismo ne zdi potrebno, poleg tega, opozarja, ne gre za dokument vlade.
O »krivosodnem pismu« so v koalicijskih partnerjih disciplinirano molčali. Niso ga obravnavali niti za zaprtimi vrati srečanja na Brdu pri Kranju, na katerem so brez težav strnili vrste v bran ministru Zdravku Počivalšku, ki se ne more znebiti kritik na račun nabav zaščitne opreme.
Postaja vlada res ekspozitura stranke SDS, strankam koalicije pa ugled plahni in prihodnost beži?
Ob aferi z depešo o medijih so se v NSi, Desusu in SMC še javno trudili z napovedmi razčiščevanja, tokrat pa niti tega ni bilo. Postaja vlada res ekspozitura stranke SDS, strankam koalicije pa ugled plahni in prihodnost beži?
Različne ankete že leta spremljajo ugled in stopnjo zaupanja v institucije in poklice. Na repu lestvic sta zakonodajna in izvršilna oblast. Nič bolje ni z ugledom strank opozicije. Sodišča resda ne zasedajo mest v prvi polovici teh meritev, a so vseeno precej nad tistimi, ki že več let kritizirajo pravosodni sistem. Menda je Logarjevo pismo mogoče razumeti tudi kot priložnost za odlaganje starih bremen. Četudi je tako, bi se veljalo »čudaškosti« pravosodja in lastnih frustracij znebiti doma, Bruselj nam pri tem namreč ne more pomagati.
