Predsednik za resne čase

Ne bosta tekla mleko in med in Tibera ne bo tekla navzgor. Nič revolucionarnega se ni zgodilo, kar bi dovolilo primerjave med konklavom, ki je v Vatikan predlanskim pripeljal papeža Frančiška in konklavom, ki je na Kvirinal v soboto pripeljal Sergia Mattarello. Italija pa je s predsedniškimi volitvami vendarle dokazala, da se pravzaprav zna zbrati in se dogovoriti tudi o kakšni bistveni stvari, čeprav se do zdaj v najbolj kriznem obdobju po vojni ni znala lotiti še nobene izmed bistvenih reform. Dobili so resnega predsednika za zelo resne čase.

Sergio Mattarella morda ne bi zmogel zmagati na morebitnih ljudskih volitvah predsednika republike, kakor bi gotovo zmogel Bergoglio, če bi kdaj v Cerkvi papeža lahko volili verniki. Mattarella, pri jezuitih vzgojeni pravnik, petkrat minister, ustavni sodnik, eden izmed tvorcev italijanske leve sredine, se ne bi znal in hotel voziti naokrog z avtobusom ali vlakom, ne bi hotel biti poceni populist, zamalo bi se mu zdelo pometati ulice ali voziti traktor, vseeno mu je, ali je všečen ljudskim množicam. Ni zelo popularen, ne prilizuje se nasprotnemu taboru, za prgišče glasov ne bi zavrgel lastnih prepričanj. Postal je predsednik vseh Italijanov, vendar zato ni postal berlusconist. Ko je zmagal na volitvah, ki so kopija vatikanskega konklava, se je šel najprej poklonit žrtvam Ardeatinskih jam, kjer so Nemci pobili talce. Potem je spoštljivo in prijateljsko poklical nekdanjega predsednika Carla Azeglia Ciampija in jo peš mahnil na dom svojega predhodnika, dosedanjega predsednika Giorgia Napolitana. Peš je šel tudi k maši, ni pa hotel dajati nobenih izjav novinarjem, ki so ga oblegali.

Skrajno nenavadne stvari, če bi človek gledal skozi slovenska očala. Tudi za Italijane je nenavadno, da so – prvič v zgodovini – dobili za predsednika Sicilijanca. Pa tudi to ni običajno, da je Sicilijanec na Kvirinalu hud nasprotnik kriminalnega podzemlja, mafija mu je ubila brata, ki je bil predsednik Sicilije. Ko je bil demokrščanski minister, je Mattarella odstopil, ker so njegovi sprejeli zakon, ki je odprl vrata mogotcu Silviu Berlusconiju. Že leta 1990 je napovedal, kaj se bo zgodilo, če Viteza spustijo na vrh.

Predsednik sosednje države je resen mož za resne čase. Najbrž ne bo tako udaren kot Napolitano, ki si je upal, kar si njegovi predhodniki niso, tudi Berlusconiju je pomagal s prestola in večbarvnim levo-desno-sredinskim vladam je odprl pot. Ni pa mogoče pričakovati, da bo Mattarella slalomist, ki bi se rad prikupil temu in onemu. Kdo ve, morda se tudi premieru Matteu Renziju ne bo hotel prikupiti, čeprav je Mattarellova izvolitev Renzijevo mojstrsko politično delo. Dokaz, da najmanj izkušeni in najmlajši med predsedniki vlad ni priplaval po juhi.

Mattarella bo vladal sedem let, njegove kompetence bodo omejene, vsekakor pa utegne preživeti več vlad. Napolitano je v zadnjih štirih letih preživel štiri. Bolj kot od izkušenega Mattarelle bo vse odvisno od mladega Renzija. Italija že dolgo ne stopa več v korak z velikimi v Evropi, perspektive ni mogoče videti, ljudje so vse bolj revni in nezadovoljni, politika je vse dlje od njihovega zanimanja. Sliši se znano, domače, dogaja pa se v Rimu.