Predvolilni dolgčas ali zakaj je pomembno govoriti o psih
Smo na točki, ko (prehrambnih) navad morda niti ne moremo obrniti na glavo. A gotovo ni treba, da pri tem povzročimo toliko bolečine.
Odpri galerijo
Emmanuel Macron s svojim psom Nemom. FOTO: Reuters
Vprašanje je manj obrobno, kot je slišati, zatorej: Imamo radi živali? V časih naraščajoče okoljske občutljivosti jih na glas gotovo skoraj vsi »ljubimo«. Saj kdo pa, ki (tudi) politično da kaj nase, nima, recimo, psa ali vsaj človeške ribice? Menda Putinu delajo družbo kar štirje psi, tudi v Elizejski palači so tradicija, domala vsi francoski predsedniki so imeli labradorce, Philae, psička Françoisa Hollanda, je pred meseci celo »sodelovala« v intervjuju za Delo, medtem ko je zdaj prvi med Francozi Emmanuel Macron Nemója, mešanca med labradorcem in grifonom, v sodobni maniri živaloljubja prinesel iz zavetišča. Kaj ne bi bil Macron naklonjen živalskemu kraljestvu, ko pa je najbrž tudi njemu zlezel pod kožo pes?
A pozor. Če imate radi živali, ne glasujte za Macrona, je pred predsedniškimi volitvami spomladi 2017 svarila najslavnejša živalska aktivistka v Franciji, nekdanji fotomodel, igralka in pevka Brigitte Bardot. Če vam je zares do njih, potem ne glasujte zanj (niti zdaj), pred bližajočimi se evropskimi volitvami – ko macronisti obljubljajo evropski preporod – ubrano grmijo številni (aktivisti), ki se bijejo za dobrobit živali, narave, vsega okolja. Macronizem obljublja politično renesanso v EU, a domala pozablja na okoljski prerod na planetu, čeprav se zahodna javnost (naj bo strokovna, umetniška, laična) iz dneva v dan skoraj panično obvešča, kako bliskovito izginjajo živalske in rastlinske vrste, kako nas že kmalu, če ne bomo spremenili navad, zlasti prehrambnih, čaka vse več svetopisemskih prizorov apokalipse. Macron – cinično-ambivalenten v političnem značaju, ko je po eni strani dinamično mlad in po drugi postarano neprebujen – ima nemara res rad svojega Nemója, četudi se, kot so zavohali mediji, ta kdaj ponečedi kar v Elizejski palači. Toda o tudi v Franciji zakonsko priznani senzibilnosti in inteligenci živali predsednik v resnici noče vedeti veliko, saj v nasprotnem ne bi tako vneto zagovarjal, denimo, lova, posebno tradicionalnega (na konjih) s psi, ki so ga stare evropske države po večini ovrgle, v Franciji pa ohranjajo to predmoderno »nobel« človeško-pasje izživljanje nad jeleni.
Živalska tema je manj politično obskurna, kot se morda komu (preporodno zapoznelo) zdi, kajti francoski zeleni so že desetletja evropsko uspešna in karizmatična stranka: kdo ne pozna Daniela Cohna-Bendita ali Eve Joly. In tudi med štiriintridesetimi formacijami, kolikor se jih v Franciji podaja na evrovolitve, so, recimo, v javnosti (pre)malo znani animalisti. Ti, med drugim, zahtevajo prepoved elektroribolova, odpravo okrutnega klanja živali brez omamljanja v imenu religije (v laični Franciji obstaja), predvsem pa poudarjajo, da je treba uživanje hrane živalskega izvora (v primerjavi z letom 2015) do leta 2025 zmanjšati za četrtino: da bi se izognili uničenju sveta. Če se pogovarjamo z aktivistom in pisateljem Jean-Baptistom Del Amojem (v slovenščini je mogoče brati roman Živalsko kraljestvo), nas v Franciji in Evropi lahko skrbi, »kako malo je v resnici prepoznavnih politikov, ki so ekološko glasni«. Neverjetno je tudi, »kako, globalno, malo govorimo o okoljsko obremenjujoči množični živinoreji in kako je oblast Emmanuela Macrona brezbrižna do razmer, v katerih redijo živali, namenjene zakolu«. Politični cinizem da je strašen in državljanski nič manj. Šele ko izbruhne kakšna (evropska) afera z mesom, vsaj mali človek prikima, da so klavnice »vse bolj odmaknjene na manj vidno obrobje in hermetično zaprte«. Nemara docela mu spremenijo pogled le najbolj goreči aktivisti, ki sabotažno vlamljajo v mesnice, farme ali na skrivaj snemajo prizore trpljenja iz klavnic. Če ta isti mali človek, nasprotno, ne pripiše aktivistom skisane pameti skrajnežev.
Prignali smo se do točke, ko morda niti nočemo niti ne moremo takoj in množično obrniti na glavo (prehrambnih) navad, toda gotovo ni treba, da pri tem povzročimo toliko bolečine. Za 89 odstotkov Francozov je, po raziskavi Ifopa, živalsko vprašanje pomembno, okrog 67 odstotkov jih pravi, da politika splošno slabo ščiti živali, 65 odstotkov jih za povrhu ne verjame, da se vlada postavlja po robu prehrambnim lobijem. Najbrž je tudi zato Macrona pred časom zapustil priljubljeni minister za ekologijo, okoljsko zagreti, a nemočni Nicolas Hulot ... Seveda je naivno verjeti, da je ob tako visokih odstotkih živalske občutljivosti med Francozi zdaj že civilizacijsko ključno vprašanje, koliko smo se z drugimi živimi bitji sposobni bratiti v senzibilnosti. Odgovor je lahko cinično retorično vprašanje: Kako le bi se lahko bratili z živalmi, če se ne zmoremo niti med seboj?
Kakšen predvolilni dolgčas – v Franciji, kaj šele v Sloveniji –, bi lahko rekli, in koliko neobčutljivega ponavljanja vedno istega, ko tudi mladi politični novinci prevzemajo ne le tematike, ampak celo telesno držo starejših kolegov, potem pa govoričijo o, recimo, priseljevanju, namesto da bi razpravljali predvsem o okolju, rastlinskem in živalskem kraljestvu ter mestu človeka v njem. Še dobro, da obstajajo prebujene najstnice, da imajo Švedi Greto (Thunberg) in da zdaj (resda zunaj EU in volitev) na planetarno problematiko opozarja švicarska šolarka Diane Lou Pellaud Eastes. Medtem ko Švedinja protestno izostaja od pouka, Švicarka poziva vrstnike, naj v boju za okolje obmolknejo, saj da starejši mladine tako in tako ne poslušajo, kaj šele da bi jo upoštevali, sploh politično.
Seveda je mogoče vprašanje okolja obrniti tudi drugače, tako kot je to storil francoski filozof (krščanstva) in akademik Jean-Luc Marion v intervjuju za Sobotno prilogo: »Okoljska problematika je gotovo preresna, da bi se z njo ukvarjale le ekološke stranke. Ekologisti so ljudje, ki ne razumejo ničesar, kar pravijo. Verjamejo, da bo problem rešen, že če bomo ljudje vzgojili domač krompir in še kak drug pridelek, če se bomo drugače oblekli in bomo lepo levičarski. Ne, to ni rešitev, težave so resnejše. […] O politikih je treba reči, da so slabo usposobljeni za vprašanja ekologije [...] kakor tudi ljudje v gospodarstvu razmišljajo predvsem o denarju, ne pa o problemih okolja. Pa saj tako je normalno. Ekologija je globoko moralno in spiritualno vprašanje.«
Zato bo – če naivno poenostavim – tudi Emmanuel Macron imel težave pri političnem prenavljanju Evrope. Vsaj v očeh številnih volivcev renesanse ne bo, dokler bo nežno božal le svojega Nemója, nad jelene pa neobčutljivo spuščal pse.
A pozor. Če imate radi živali, ne glasujte za Macrona, je pred predsedniškimi volitvami spomladi 2017 svarila najslavnejša živalska aktivistka v Franciji, nekdanji fotomodel, igralka in pevka Brigitte Bardot. Če vam je zares do njih, potem ne glasujte zanj (niti zdaj), pred bližajočimi se evropskimi volitvami – ko macronisti obljubljajo evropski preporod – ubrano grmijo številni (aktivisti), ki se bijejo za dobrobit živali, narave, vsega okolja. Macronizem obljublja politično renesanso v EU, a domala pozablja na okoljski prerod na planetu, čeprav se zahodna javnost (naj bo strokovna, umetniška, laična) iz dneva v dan skoraj panično obvešča, kako bliskovito izginjajo živalske in rastlinske vrste, kako nas že kmalu, če ne bomo spremenili navad, zlasti prehrambnih, čaka vse več svetopisemskih prizorov apokalipse. Macron – cinično-ambivalenten v političnem značaju, ko je po eni strani dinamično mlad in po drugi postarano neprebujen – ima nemara res rad svojega Nemója, četudi se, kot so zavohali mediji, ta kdaj ponečedi kar v Elizejski palači. Toda o tudi v Franciji zakonsko priznani senzibilnosti in inteligenci živali predsednik v resnici noče vedeti veliko, saj v nasprotnem ne bi tako vneto zagovarjal, denimo, lova, posebno tradicionalnega (na konjih) s psi, ki so ga stare evropske države po večini ovrgle, v Franciji pa ohranjajo to predmoderno »nobel« človeško-pasje izživljanje nad jeleni.
Macronizem obljublja politično renesanso v EU, a domala pozablja na okoljski prerod na planetu, čeprav se zahodna javnost (naj bo strokovna, umetniška, laična) iz dneva v dan skoraj panično obvešča, kako bliskovito izginjajo živalske in rastlinske vrste.
Prignali smo se do točke, ko morda niti nočemo niti ne moremo takoj in množično obrniti na glavo (prehrambnih) navad, toda gotovo ni treba, da pri tem povzročimo toliko bolečine. Za 89 odstotkov Francozov je, po raziskavi Ifopa, živalsko vprašanje pomembno, okrog 67 odstotkov jih pravi, da politika splošno slabo ščiti živali, 65 odstotkov jih za povrhu ne verjame, da se vlada postavlja po robu prehrambnim lobijem. Najbrž je tudi zato Macrona pred časom zapustil priljubljeni minister za ekologijo, okoljsko zagreti, a nemočni Nicolas Hulot ... Seveda je naivno verjeti, da je ob tako visokih odstotkih živalske občutljivosti med Francozi zdaj že civilizacijsko ključno vprašanje, koliko smo se z drugimi živimi bitji sposobni bratiti v senzibilnosti. Odgovor je lahko cinično retorično vprašanje: Kako le bi se lahko bratili z živalmi, če se ne zmoremo niti med seboj?
Kakšen predvolilni dolgčas – v Franciji, kaj šele v Sloveniji –, bi lahko rekli, in koliko neobčutljivega ponavljanja vedno istega, ko tudi mladi politični novinci prevzemajo ne le tematike, ampak celo telesno držo starejših kolegov, potem pa govoričijo o, recimo, priseljevanju, namesto da bi razpravljali predvsem o okolju, rastlinskem in živalskem kraljestvu ter mestu človeka v njem. Še dobro, da obstajajo prebujene najstnice, da imajo Švedi Greto (Thunberg) in da zdaj (resda zunaj EU in volitev) na planetarno problematiko opozarja švicarska šolarka Diane Lou Pellaud Eastes. Medtem ko Švedinja protestno izostaja od pouka, Švicarka poziva vrstnike, naj v boju za okolje obmolknejo, saj da starejši mladine tako in tako ne poslušajo, kaj šele da bi jo upoštevali, sploh politično.
Seveda je mogoče vprašanje okolja obrniti tudi drugače, tako kot je to storil francoski filozof (krščanstva) in akademik Jean-Luc Marion v intervjuju za Sobotno prilogo: »Okoljska problematika je gotovo preresna, da bi se z njo ukvarjale le ekološke stranke. Ekologisti so ljudje, ki ne razumejo ničesar, kar pravijo. Verjamejo, da bo problem rešen, že če bomo ljudje vzgojili domač krompir in še kak drug pridelek, če se bomo drugače oblekli in bomo lepo levičarski. Ne, to ni rešitev, težave so resnejše. […] O politikih je treba reči, da so slabo usposobljeni za vprašanja ekologije [...] kakor tudi ljudje v gospodarstvu razmišljajo predvsem o denarju, ne pa o problemih okolja. Pa saj tako je normalno. Ekologija je globoko moralno in spiritualno vprašanje.«
Zato bo – če naivno poenostavim – tudi Emmanuel Macron imel težave pri političnem prenavljanju Evrope. Vsaj v očeh številnih volivcev renesanse ne bo, dokler bo nežno božal le svojega Nemója, nad jelene pa neobčutljivo spuščal pse.
