Prehlad ali napoved česa večjega?
Če smo zajahali četrto industrijsko revolucijo, ki bo podobno, kot je parni stroj iz BDP izrinil kmetijstvo, iz BDP izrinila industrijo, in bodo storitve prevzele primat ustvarjanja dodane vrednosti, ima Nemčija resne težave.
Odpri galerijo
Foto
Nemško gospodarstvo se je ohladilo. V poletnih mesecih naj bi se motor tako upočasnil, da je vse bolj verjetno, da bo Nemčija zapadla v tehnično recesijo, ki se ji je že konec lanskega leta komaj izognila. Gre le za prehlad, ki bo minil, ko se bodo izboljšale razmere v svetovnem gospodarstvu, predvsem na relaciji ZDA–Kitajska, ali za kaj bolj trdovratnega?
Če je resnica bliže prvi hipotezi, potem niti nemška politika niti nemško gospodarstvo, ne nazadnje niti v Sloveniji nimamo pravih razlogov za paniko. Če so za ohlajanje krivi predvsem zunanji dejavniki, lahko nemška politika na primer poskuša vplivati na odnose med velikima silama. Če gre le za začasno upočasnitev in bo proti koncu leta in prihodnje leto že vse v starih tirnicah, tudi niso potrebne večje spremembe v nemški ekonomski politiki, na primer odstopanje od izravnanega proračuna ali dodatno zadolževanje. Podjetja so v dovolj dobri finančni kondiciji, brezposelnost rekordno nizka, gospodinjstva še vedno dovolj potrošno razpoložena.
A nekateri podatki kažejo, da bi resnica lahko bila bliže drugi hipotezi. Napovedi rasti v prihodnjih dveh, treh letih za nemško gospodarstvo kažejo trend gibanja BDP, ki je bistveno pod trendom zadnjih let in tudi pod dvema odstotkoma, ki velja za pričakovano rast v zreli in razviti ekonomiji. Pogled do leta 2028 pa je še bolj mizeren. ZDA naj bi rasle po 2,1-odstotni stopnji na leto, Nemčija po vsega 1,2-odstotni. Podobno počasi naj bi raslo celotno evropsko območje. ZDA se bodo torej še naprej ekonomsko oddaljevale od Nemčije in Evrope. Prav nasprotno od pričakovanj.
V tem primeru imajo prav vsi tisti, ki opozarjajo, da je nemško gospodarstvo zaspalo na lovorikah stare slave, ki jo je zagotavljala oznaka »narejeno v Nemčiji«, ki pa že zdavnaj ne zadošča. In da zato obupno potrebuje konkreten pospešek v obliki digitalizacije proizvodnje, tehnološko revolucijo – med globalnimi tehnološkimi velikani namreč ni niti enega nemškega podjetja –, in tudi spremembo državne ekonomske politike. Svetovne ekonomije ne poganjata več klasična industrija jekla in nafte, ampak vse bolj storitve. Če smo zajahali četrto industrijsko revolucijo, ki bo podobno, kot je parni stroj iz BDP izrinil kmetijstvo, iz BDP izrinila industrijo, in bodo storitve prevzele primat ustvarjanja dodane vrednosti, ima Nemčija resne težave.
Pa tudi brez tega se zdi, da celotna Evropa izgublja stik z dinamiko v ZDA. Tisti, ki se bojijo, da bi ukinitev pravila izravnanega proračuna v Nemčiji Evropo pognala v novo spiralo zadolževanja, bi se prej morali bati posledic vztrajanja pri varčevanju za vsako ceno. Še posebej zato, ker tako ugodnega trenutka za investiranje in s tem pričakovano višjih donosov Nemčija že dolgo ni imela. V tem trenutku bi bilo še kako dobrodošlo, tudi kot pravi signal Evropi, če bi se Nemčija namesto za fijakarsko odločila za pragmatično ekonomsko politiko.
Če je resnica bliže prvi hipotezi, potem niti nemška politika niti nemško gospodarstvo, ne nazadnje niti v Sloveniji nimamo pravih razlogov za paniko. Če so za ohlajanje krivi predvsem zunanji dejavniki, lahko nemška politika na primer poskuša vplivati na odnose med velikima silama. Če gre le za začasno upočasnitev in bo proti koncu leta in prihodnje leto že vse v starih tirnicah, tudi niso potrebne večje spremembe v nemški ekonomski politiki, na primer odstopanje od izravnanega proračuna ali dodatno zadolževanje. Podjetja so v dovolj dobri finančni kondiciji, brezposelnost rekordno nizka, gospodinjstva še vedno dovolj potrošno razpoložena.
A nekateri podatki kažejo, da bi resnica lahko bila bliže drugi hipotezi. Napovedi rasti v prihodnjih dveh, treh letih za nemško gospodarstvo kažejo trend gibanja BDP, ki je bistveno pod trendom zadnjih let in tudi pod dvema odstotkoma, ki velja za pričakovano rast v zreli in razviti ekonomiji. Pogled do leta 2028 pa je še bolj mizeren. ZDA naj bi rasle po 2,1-odstotni stopnji na leto, Nemčija po vsega 1,2-odstotni. Podobno počasi naj bi raslo celotno evropsko območje. ZDA se bodo torej še naprej ekonomsko oddaljevale od Nemčije in Evrope. Prav nasprotno od pričakovanj.
V tem primeru imajo prav vsi tisti, ki opozarjajo, da je nemško gospodarstvo zaspalo na lovorikah stare slave, ki jo je zagotavljala oznaka »narejeno v Nemčiji«, ki pa že zdavnaj ne zadošča. In da zato obupno potrebuje konkreten pospešek v obliki digitalizacije proizvodnje, tehnološko revolucijo – med globalnimi tehnološkimi velikani namreč ni niti enega nemškega podjetja –, in tudi spremembo državne ekonomske politike. Svetovne ekonomije ne poganjata več klasična industrija jekla in nafte, ampak vse bolj storitve. Če smo zajahali četrto industrijsko revolucijo, ki bo podobno, kot je parni stroj iz BDP izrinil kmetijstvo, iz BDP izrinila industrijo, in bodo storitve prevzele primat ustvarjanja dodane vrednosti, ima Nemčija resne težave.
Pa tudi brez tega se zdi, da celotna Evropa izgublja stik z dinamiko v ZDA. Tisti, ki se bojijo, da bi ukinitev pravila izravnanega proračuna v Nemčiji Evropo pognala v novo spiralo zadolževanja, bi se prej morali bati posledic vztrajanja pri varčevanju za vsako ceno. Še posebej zato, ker tako ugodnega trenutka za investiranje in s tem pričakovano višjih donosov Nemčija že dolgo ni imela. V tem trenutku bi bilo še kako dobrodošlo, tudi kot pravi signal Evropi, če bi se Nemčija namesto za fijakarsko odločila za pragmatično ekonomsko politiko.
