Prerivanje za prestol

V Italiji je nastala politična praznina, nejasno je, kaj jo bo zapolnilo.

Objavljeno
02. april 2018 21.13
ITALY-POLITICS/PARLIAMENT
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Tisti poljub med Luigijem Di Maiem in Matteom Salvinijem ostaja nepozaben. Mural z rimske fasade je objavila večina evropskega časopisja, simbolno je ponazoril celoto dogajanja na italijanskem političnem prizorišču. Oziroma konsolidacijo osi med zmagovalcema volitev, Gibanjem 5 zvezd in Ligo. Prvaka v tesnem objemu, potem ko sta se presenetljivo hitro dogovorila o razdelitvi položajev predsednikov senata in zbornice ter se pripravljala na možnost koalicije. Nakar prepir.

Ne moreta iz svoje kože, pričkata se, kdo je poklican, da prevzame oblast. Ta teden se bodo pri predsedniku republike začeli formalni pogovori o oblikovanju vlade, dolg, zelo mučen proces; tudi za Sergia Mattarello, ta po ustavi imenuje novega predsednika vlade. In vprašanje je, ali bo dogovarjanje sploh prineslo rezultat in bo Italija dobila novo vlado.

Ne prvouvrščena stranka ne desnosredinska koalicija nima dovolj glasov, da bi lahko vladala sama, možnost koalicije otežujejo različni programi in osebna stremljenja, oba voditelja želita ali zase ali za stranko prvenstven položaj. Di Maio se sklicuje na 32 odstotkov Italijanov, ki so prvo marčno nedeljo glasovali zanj. Salvini, ki se ponaša s podporo 17 odstotkov volivcev, je prepričan, da Ligi pripada položaj zato, ker je na čelu desnosredinske koalicije, in ta ima 37 odstotkov glasov, to je več kakor Gibanje 5 zvezd. Pred dnevi v pogovorni oddaji Porta a Porta je bil skrajnodesničarski politik očitno suveren, razvidno je bilo, da je njegov pogled uprt samo proti palači Chigi.

Razmerje moči, kot ga je prinesel volilni izid in ga je potrdila izvolitev predsednice senata Elisabette Alberti Casellati in predsednika poslanske zbornice Roberta Fica, je pokazalo novo italijansko dvopolnost. Nekateri jo imenujejo anomalna bipolarnost – za razliko od tiste, ki je definirala prvo republiko oziroma dvopolnost krščanske demokracije in komunistične stranke; in kasneje drugo republiko Silvia Berlusconija in antiberlusconijevskih sil Romana Prodija. Četrti marec je inavguriral tretjo republiko, politično sceno obvladujeta dve gibanji, zelo različni in podobni hkrati. Di Maio in Salvini sta neločljivi par.

Proti vsem pričakovanjem sta se pred tednom dni dogovorila o dveh najvišjih funkcijah v italijanskem parlamentu. Kar se je po volitvah zdelo nerešljiv rebus, se je prelilo v gladke večine v obeh domovih, s predsednikoma sta zastopana tako desnosredinska koalicija kot Gibanje 5 zvezd. Institucionalni rezultat je zvesto odrazil volilni rezultat. Salvini je bil glavni pogajalec, voditeljstvo, ki ga je sekretar Lige pokazal v pogajanjih v parlamentu, spreminja nrav desnosredinske koalicije, stopil je tudi korak nazaj; pa vendar bistveno šele prihaja, oblikovanje vlade je neskončno težji zalogaj. Medeno obdobje dvojice Di Maio-Salvini je bilo kratko. Naglo je sledil trk dveh egov.

Medtem ko se voditelja kosata, kdo bo premier, je še večji problem politična krajina sama: je predrugačena, ostala je brez političnega centra. To se dogaja povsod po Evropi, v Italiji je praznina še izrazitejša, v primerjavi z volitvami pred petimi leti se je delež zmernih volivcev zmanjšal s 36 na 21 odstotkov; nekdanja večina je postala manjšina. Politične analitike zaposluje dilema, kako je mogoče stabilizirati politični prostor oziroma demokracijo v razmerah dvopolnosti, v katerih je na enem in drugem koncu ekstrem.

Nastala je politična praznina, nejasno je, kaj jo bo zapolnilo. Nič ni gotovo in vse je mogoče. Ne vemo, ali se bo os med stranko proti establišmentu in skrajno desnico konsolidirala. Po velikonočnih praznikih se šele začenjajo formalni pogovori, druga republika pa je videti že neskončno daleč. Volitve so pokazale globoke frakture, težko bi pričakovali enostavne, stabilne rešitve.