Galerija
Prešernovanje
Tako Prešernovanje kot pustovanje sta globoko zakoreninjena v naši folklori, pa še časovno sta si blizu.
Beseda »Prešernovanje« asocira na enega bližnjih praznikov, na pustovanje. Tako Prešernovanje kot pustovanje sta globoko zakoreninjena v naši folklori, pa še časovno sta si blizu. Oba preganjata zimo in obljubljata, da se bodo Kranjcem vremena zjasnila, seveda vsak v svojem smislu.
In kaj spada h karnevalskim dimenzijam Prešernovanja? Najprej to, da se Slovenci vsako leto enkrat na vse kriplje trudimo dokazovati, koliko nam pomeni kultura, kako razgledan, prosvetljen, plemenit, duhovno bogat narod smo. Ob tej priložnosti se bo gotovo našel kdo, ki bo zatrdil, da smo narod, ki je rojen iz duha knjige, da so si nas izmislili pesniki in še kaj romantičnega. 364 dni v letu ostane od te romantike bore malo. Kruta realnost govori o tem, da imamo zastarel kulturni sistem, poln anomalij, da nenehno sekamo kulturni proračun, da imamo iz leta v leto manj ljudi, ki berejo, da se nam je popolnoma sesul likovni trg in tako naprej. V resnici ne vemo, kaj bi s kulturo, ko pa je toliko hujših in usodnejših stvari, ki jih kot družba moramo reševati.
Potem so tu vse igre, ki spadajo zraven. Začne se z vprašanjem, kdo iz strokovnih komisij in upravnega odbora Prešernovega sklada bo izdal imena nagrajencev. Kljub temu da so vsi zavezani molčečnosti, se vedno najde žvižgač. Drugi folklorni običaj so taki ali drugačni škandali, ki spremljajo podelitev. Zavrnitve nagrad, odstopi članov komisij, težave s pravilniki, težave z govori – ni da ni. No, letos ta del tradicije ni prišel v ospredje, če izvzamemo eno drobnarijo, da namreč eden od nagrajencev po nagrado osebno ni prišel.
In potem je tu sam akt Prešernove proslave na predvečer kulturnega praznika. Kljub temu da se režiserji v zadnjih letih zelo trudijo in da so pokazali veliko inventivnosti, se iz državne proslave, ki vključuje himno, vstajanje, govore, obrazložitve nagrad in podobno, ne da narediti čudežev. Tako je umetniški program ponavadi le dekoracija skrajno resnega jedra, se pravi razglasitve nagrajencev. Letos je režiser Matej Filipčič naredil sodobno in dinamično predstavo, ki je, kot je povedal eden od obiskovalcev, pokazala veselje do stvari, ki jo je proslavljala. Naslovna svetloba je najbolj sijala skozi nastope samih nagrajencev in odličen vezni tekst, v katerem je imela pomembno vlogo poezija.
In na koncu omenimo še vse tisto, kar je očem javnosti prikrito, kar lahko le slutimo. Lobiranja in prerivanja. Kajti nagrade ne prinašajo samo časti, ugleda in zagotovljenega mesta na Parnasu, prinašajo tudi točke, nazive, štipendije, pokojnine, subvencije, statuse … Kako je bilo s to zadevo letos, ne vemo še nič, v preteklosti pa se je o tovrstnih zadevah zagotovo kdaj govorilo. Je pa to slednje znak, da Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada ne izgubljajo na pomenu – prej obratno, pridobivajo.
In kaj spada h karnevalskim dimenzijam Prešernovanja? Najprej to, da se Slovenci vsako leto enkrat na vse kriplje trudimo dokazovati, koliko nam pomeni kultura, kako razgledan, prosvetljen, plemenit, duhovno bogat narod smo. Ob tej priložnosti se bo gotovo našel kdo, ki bo zatrdil, da smo narod, ki je rojen iz duha knjige, da so si nas izmislili pesniki in še kaj romantičnega. 364 dni v letu ostane od te romantike bore malo. Kruta realnost govori o tem, da imamo zastarel kulturni sistem, poln anomalij, da nenehno sekamo kulturni proračun, da imamo iz leta v leto manj ljudi, ki berejo, da se nam je popolnoma sesul likovni trg in tako naprej. V resnici ne vemo, kaj bi s kulturo, ko pa je toliko hujših in usodnejših stvari, ki jih kot družba moramo reševati.
Potem so tu vse igre, ki spadajo zraven. Začne se z vprašanjem, kdo iz strokovnih komisij in upravnega odbora Prešernovega sklada bo izdal imena nagrajencev. Kljub temu da so vsi zavezani molčečnosti, se vedno najde žvižgač. Drugi folklorni običaj so taki ali drugačni škandali, ki spremljajo podelitev. Zavrnitve nagrad, odstopi članov komisij, težave s pravilniki, težave z govori – ni da ni. No, letos ta del tradicije ni prišel v ospredje, če izvzamemo eno drobnarijo, da namreč eden od nagrajencev po nagrado osebno ni prišel.
In potem je tu sam akt Prešernove proslave na predvečer kulturnega praznika. Kljub temu da se režiserji v zadnjih letih zelo trudijo in da so pokazali veliko inventivnosti, se iz državne proslave, ki vključuje himno, vstajanje, govore, obrazložitve nagrad in podobno, ne da narediti čudežev. Tako je umetniški program ponavadi le dekoracija skrajno resnega jedra, se pravi razglasitve nagrajencev. Letos je režiser Matej Filipčič naredil sodobno in dinamično predstavo, ki je, kot je povedal eden od obiskovalcev, pokazala veselje do stvari, ki jo je proslavljala. Naslovna svetloba je najbolj sijala skozi nastope samih nagrajencev in odličen vezni tekst, v katerem je imela pomembno vlogo poezija.
In na koncu omenimo še vse tisto, kar je očem javnosti prikrito, kar lahko le slutimo. Lobiranja in prerivanja. Kajti nagrade ne prinašajo samo časti, ugleda in zagotovljenega mesta na Parnasu, prinašajo tudi točke, nazive, štipendije, pokojnine, subvencije, statuse … Kako je bilo s to zadevo letos, ne vemo še nič, v preteklosti pa se je o tovrstnih zadevah zagotovo kdaj govorilo. Je pa to slednje znak, da Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada ne izgubljajo na pomenu – prej obratno, pridobivajo.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji