Presežno zlo, spomin in tisk, varuh spomina

O tlakovcih spomina.

Objavljeno
19. september 2019 06.00
Posodobljeno
19. september 2019 07.28
FOTO: Jože Suhadolnik
Gospa Erika Fürst je na lendavski Glavni ulici nemškemu umetniku Gunterju Demnigu podala tlakovec, na katerem je bilo izpisano ime enega od članov lendavske družine Balkány. Balkányji so bili tiskarji. Tiskali so slovenske in madžarske časopise, tiskali so katoliška, protestantska in židovska besedila. Tudi ko je šlo za politiko, niso delali razlik. Leta 1934 so začeli tiskati Ljudsko pravico, ki jo je urejal Miško Kranjec. Ljudska pravica je bila časopis ilegalne Komunistične partije Jugoslavije, sam časopis pa ni bil ilegalen. So ga pa oblasti od časa do časa zaplenile. V Lendavi so ga tiskali do leta 1935.

Leta 1944, ko se je v Prekmurju začel pogrom nad Židi, so del družine Balkány odpeljali v Auschwitz. Eleka, ki je po očetu podedoval tiskarski posel, sicer niso poslali v taborišče. V zgodovino človeške plemenitosti se je vpisal aprila 1944, ko sta z ženo posvojila šest mesecev staro deklico, katere starše so okupatorji poslali v koncentracijsko taborišče. Ko se je okupatorsko nasilje jeseni 1944 stopnjevalo, je Elek poniknil v ilegalo. Madžarski okupatorji so ga našli marca 1945, nekaj dni pred prihodom Rdeče armade, in ga, kot je na spominski slovesnosti v Lendavi povedal zgodovinar in direktor mariborske Sinagoge Boris Hajdinjak, ubili.

Antisemitizem v Sloveniji je bil avtohton, obstajal je pred nacizmom.


Erika Fürst je bila leta 1944, ko so jo z družino odpeljali v Auschwitz, stara trinajst let. Danes je zadnja še živa priča grozodejstev, ki so se leta 1944 zgodila prekmurskim Židom. Medtem ko je stala pred hišo, v kateri je živela tiskarska družina Balkány, mi je pripovedovala o politični zapornici, Nemki, ki je v Auschwitzu pomagala bolnim. Tudi njeni sestri in materi. »Niso bili vsi Nemci slabi,« je ponavljala s hvaležnostjo v glasu.

Od začetka druge svetovne vojne je minilo 80 let, od leta 1944 je minilo 75 let. Ko se spominjamo holokavsta, moramo imeti pred očmi dejstvo, da je šlo za presežno zlo. Spomin na žrtve ne sme ugasniti. Hkrati pa ne sme ugasniti spomin na vse tiste, ki so se proti presežnemu zlu borili.

Ne smemo pozabiti na antisemitizem, ki je bil v teh krajih prisoten desetletja pred vzponom nacizma. Tudi zaradi avtohtonega antisemitizma o usodah Židov, ki so do druge svetovne vojne živeli v Sloveniji, ne vemo dovolj. Pozorni moramo biti na novi vzpon antisemitizma ter na pojave nestrpnosti, katerih tarča niso le Židje, ampak druge skupine. Tudi v času vzpona nacizma ni šlo le za pogrom proti Židom, pač pa za Rome, homoseksualce, tako ali drugače hendikepirane, ljudi z drugačnimi političnimi prepričanji. Tudi Slovani, ne nazadnje, so bili visoko na seznamu skupin, ki bi jih bilo treba iztrebiti. In najbrž ni naključje, da so si iztrebljevalci leta 1944 za tarčo izbrali tudi tiskarje – v Lendavi družino Balkány, v Murski Soboti družino Hahn. Tisk je ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev drugega tisočletja. V času somraka civilizacije je tudi tisk ena od prioritetnih tarč.