Pretirana solidarnost

Zdi se, da so ravnatelji v zavzemanju za kolega pozabili, kaj je bistvo deskljanskega primera.

Objavljeno
17. april 2015 19.07
močnik OŠ Deskle
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ravnatelji, ki so se postavili v bran kolegu Vojko Simčiču, zdaj že nekdanjemu ravnatelju Osnovne šole Deskle, s svojo izjavo niso presenetili. Že pri prvi – posamezni ravnatelji so jo sicer označili za medlo – so ravnali enako. Takrat je javnost, milo rečeno, dvignila obrvi. V drugo so bili še bolj brezkompromisni. Odgovornost za dogajanje v Desklah so pripisali vsem, razen ravnatelju: šolskemu inšpektorju, nekdanji ministrici, mami, medijem. Na fanta, ki je bil žrtev medvrstniškega nasilja, pa je s prstom itak pokazal že sam ravnatelj.

Zakaj? Je v ozadju cehovska solidarnost? Ali predvsem bojazen, kaj če se naslednjič kaj podobnega zgodi meni? Odgovor najbolje poznajo ravnatelji, ki stojijo za to izjavo.

In na prvi pogled imajo celo prav. Odgovornost ravnatelja in učiteljev je res »postavljena na takšno raven, da jo v praksi izjemno težko uspešno uveljavijo, ker imajo vsi drugi deležniki v vzgoji in izobraževanju prevladujočo moč nad stroko in avtonomijo šole«. Pa tudi, vzgojni procesi so res regulirani s številnimi »akti, ki zaradi prevelike normativnosti in pretiranih procesnih zahtev vnašajo zmedo in nedoslednost, omogočajo pritiske staršev in lokalne ter očitno tudi državne politične nomenklature na učitelje in vodstva šol«.

A samo na prvi pogled. Kajti ravnatelji pišejo tudi, da »pedocentrizem in lažna pravna zaščita otrok oziroma učencev povzročata vzgojno in izobraževalno škodo«. Zato bo treba omejevanju moči staršev in lokalne ter državne politike posvetiti posebno pozornost. Mar ne bi bilo bolje, če bi napisali kakšno besedo o sodelovanju? Je pedocentrizem, če starši poskušajo zaščititi otroka? Na vsaki šoli se lahko jutri ponovijo Deskle. A skoraj na vsaki šoli otroci staršem povedo, da so jih v šoli pretepli.

Delo ravnateljev je zahtevno, kompleksno in odgovorno. S tega vidika je razumljivo, da so se postavili za kolega. Vsak od njih se lahko upravičeno boji, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan. Enkrat bo odgovoren za udrto streho, drugič za poškodovanega otroka. Mnogi med njimi, ki so funkcijo prevzeli, ker so želeli voditi pedagoški proces, izobraževati in vzgajati otroke, se od septembra ukvarjajo predvsem s takšnimi in drugačnimi papirji, ki jih od njih terjajo šolski ali kakšni drugi inšpektorji, če morda pridejo na šolo preverjat, kako ta upošteva zakonodajo.

Ampak zdi se, da so ravnatelji v zavzemanju za kolega pozabili, kaj je bistvo deskljanskega primera. Ne to, da je moral oditi ravnatelj, ki je sam priznal, da ni mogel poskrbeti za varnost otrok, čeprav je kot pedagoški vodja to dolžan storiti. Bistvo je, da je šlo za hud in prav gotovo ne osamljen primer medvrstniškega nasilja, ki je trajal vrsto let. Pozabljajo tudi, da je primer prišel v javnost, ko je zadevo policiji prijavil pediater. Šele potem je mati otroka, kot pišejo, »angažirala celotno slovensko medijsko javnost zoper šolo«.

Kako že pravijo? Za otroke gre. Ali pa je to že pretiran pedocentrizem?