Tiskane izdaje
Čeprav je Slovenski državni holding (SDH) že od oktobra 2016 brez tretjega člana uprave, se lahko zgodi, da tega mesta niti v tokratnem poskusu ne bo nihče zasedel. Proces izbire je spet predmet političnih in interesnih preigravanj, vse skupaj pa je dodatno zapletel še nedavni odstop premiera Mira Cerarja in z njim vlade.
Potem ko je bilo imenovanje tretjega člana neuspešno že februarja 2017 in nato še lani, ko se je zataknilo že pri izbiri kadrovske agencije, je bilo jasno, da bo to le nekaj mesecev pred volitvami še težje izvedljivo. Prvokategorniki se za takšne funkcije že tako redko zanimajo, v predvolilnem času pa je interes še toliko manjši, saj se možni kandidati zavedajo, da lahko zamenjava oblasti kmalu odpihne tudi njih. Nadzorni svet SDH je pri imenovanju samostojen, a v izbiro se je vselej vmešavala politika in tako je tudi tokrat.
V igri za izpraznjeno mesto sta bila dva kandidata s političnimi botri. Eden od njiju - nekdanji šef Pivovarne Laško Dušan Zorko - se je prebil v najožji izbor, drugi - nadzornik Term Olimje Marko Tišma - je menda ostal pred vrati. Prvi je prestrukturiral Laško, a hkrati v dobi Boška Šrota podpisoval sporne pogodbe za financiranje prevzema pivovarne, kar ni najboljša popotnica za upravljanje državne srebrnine. Kdo je drugo od dveh imen, ki jih je predlagala nominacijska komisija, ni znano, zato ne vemo, med kom nadzorniki SDH tehtajo. A kot je razumeti, so tudi oni razdvojeni, zato je zelo možno, da na četrtkovi seji ne bodo izbrali nikogar, da bodo odločanje preložili ali pa se zatekli k začasni rešitvi, tako da bo to funkcijo prevzel kar eden od nadzornikov. Nobena od teh možnosti za družbo ni najboljša, saj je dela v upravi, ki skrbi za dobrih 11 milijard evrov premoženja, več kot dovolj za tri člane. Tretja možnost z nadzornikom bi sicer razbremenila sedanji članici uprave, a bi bila začasna, kar pomeni, da bi bilo treba vajo po volitvah ponoviti in negotovo je, ali bodo takrat res na voljo boljši kandidati ali bodo le politično bolj sprejemljivi.
Zato je toliko bolj nedopustno, da politiki zdaj nadzornike SDH opozarjajo, da morajo pri odločitvi upoštevati, da vlada poslej opravlja le še tekoče posle, in jim s tem sugerirajo, naj ne izberejo nikogar. SDH je samostojna ustanova, njegov nadzorni svet pa organ, ki ima vsa pooblastila, da odloča neodvisno od želja koalicije, čeprav jim politika vsakič brezsramno sporoča, da jih nima. To je navsezadnje tudi odgovornost nadzornikov.
Takšna ureditev ni bila predvidena le zato, da se politika, ki je pristojna le za postavitev nadzornikov, ne bi neposredno vmešavala v imenovanje uprave, ampak tudi zato, da lahko ta upravljavska ustanova nemoteno skrbi za državna podjetja tudi v obdobju vladnih kriz. Gospodarstvo se vrti naprej ne glede na zastoje na Gregorčičevi in večina državnih podjetij deluje na trgu, ki ga politični vakuum ne zanima.
