Prihodnost je zdaj

Splet nikoli ne more nadomestiti časopisa.

Objavljeno
29. april 2019 06.00
Posodobljeno
29. april 2019 06.00
FOTO: Nataša Luša
Prenavljamo, pospravljamo in čistimo stanovanje na podstrešju starejše hiše v Ljubljani, vanj se bo jeseni vselil bodoči študent. Ne vem, kaj je bolj mučno – beljenje zakajenih zidov, ki so ostali od prejšnjega najemnika, ali odnašanje smeti, ko pridemo do vprašanja, kaj narediti s hodnikom, tam je položen po tleh linolej. Tega da že ne bo imel po tleh, raje ima gole podnice. Ideja, da odstranimo linolej, se izkaže za zelo dobro, vsaj iz zdravstvenih razlogov. Zob časa je dodobra načel kemijsko zgradbo polivinilklorida, iz katerega je talna obloga narejena – razpada, lomi se in predvsem smrdi po kloru, ki se je sproščal dolga leta. Pod vsaj tremi plastmi različnih barv in velikosti linoleja nastopi presenečenje. Neposredno na pod je položen časopis. In to ne katerikoli, temveč Delo z datumom 30. 5. 1965.

Časopis sem vzela v roke, papir je star, malce porumenel, kot bi bil tanjši od tistega iz današnjega časopisa, ima vonj po starem in zatohlem, a časopis je časopis, in je Delo, sicer izpred skoraj 54 let.

V teh dneh bo Delo praznovalo šestdeseti rojstni dan. Kaj se je spremenilo od tistega časa do danes? Šestdeset let je dolga doba, sploh v obdobju, ko smo priča skokovitemu tehnološkemu razvoju. Kako se je ta razvoj dotaknil časopisa?

Časopis je natisnjen na papirju, ki se od začetka ni kaj dosti spreminjal, morda malce v gramaturi, današnji je nekoliko tanjši, spremenil se je način tiska. Če so bili izvodi v prvih letih še natisnjeni na tiskarskih strojih, ki so uporabljali svinčene plošče, so te sredi sedemdesetih let zamenjali sodobni tiskarski stroji, ki so uporabljali ravne aluminijaste plošče, sredi devetdesetih je bilo prvič mogoče natisniti osem strani v barvah, kar pomeni tudi tisk barvnih fotografij, v začetku tega stoletja pa je bil možen v barvah celoten tisk.

In če so v prvem obdobju tiskanja časopisov tekste v tiskarno prinašali novinarji, da so jih stavci postavili in tiskarji potem natisnili, sedaj med Dunajsko in Slovenčevo teče povezava med računalniki po optičnem vodniku.

Ne bo nam vedno všeč vse, kar preberemo, a če hočemo samovšečnost, nismo na pravi platformi. Potem pojdimo raje na facebook po nove všečke ali čivknimo kakšno pametno.


Ustvarjalci vsebin, uredniki, novinarji, fotografi in vsi tisti nevidni pomočniki, tehnični uredniki, infografiki, prevajalci, lektorice, tajnice, brez katerih časopisa ni, so od peres in svinčnikov, prek diktafonov in tajnic, ki so besedila prepisovale na pisalni stroj, prešli na računalnike in vnašanje vsebin naravnost v urejevalnike tekstovnih in vizualnih vsebin, ki podpirajo izdelavo časopisa.

Veščino stenografiranja, ki jo po mojem védenju obvlada le še ena novinarka na Delu, so zamenjale druge veščine, bolj lastne digitalni dobi: kako posneti video, kako se v živo oglasiti s terena, kako uporabljati družabna omrežja. Védenje, kako iskati in najti podatke v pisnih virih, kako uporabljati novinarsko dokumentacijo ali pa morda časopisni oddelek v Nuku, so znanja, ki jih dopolnjuje, včasih pa tudi vse bolj nadomešča spletno iskanje.

Nič od tega razvoja pa se ni dotaknilo samega bistva časopisa, tega, da je natisnjen na papirju, ne glede na to, kakšne tehnologije smo uporabili za to, da smo ga izdelali in poslali naročnikom in na prodajna mesta. In na vsebine, ki jih posreduje, prav tako ne vpliva, ali so bile napisane na roko, diktirane v diktafon ali vnesene naravnost v računalnik, če so relevantne, poglobljene in resnične in namenjene temu, da se zavemo pomena védenja in tega, da svet ni črno-bel, stlačen v predale in podpihovan z apriornim nasprotovanjem stališčem drugih, temveč splet različnih kompleksnih pogledov, ki ponujajo soočanje in dialog.

Leta 2002 je Steven Spielberg režiral Posebno poročilo, film z znanstvenofantastično vsebino o družbi leta 2054, v kateri s posebnim algoritmom nadzorujejo kriminal, ki se še sploh ni zgodil. Film sem si ponovno ogledala pred kratkim in opazila nekaj podrobnosti, vezanih na časopis. Zanimiv je pogled na to, kako so se ustvarjalci filma, v katerem mrgoli najbolj naprednih tehnologij, pri čemer so nekatere zelo blizu današnjim rešitvam, druge pa se še niso uresničile, lotili vprašanja časopisov. Očitno so bili leta 2002 v zavesti ljudi časopisi tako pomemben vir informacij, da se jim je zdelo potrebno ta segment prikazati tudi v tako futurističnem filmu. Četudi ste si film ogledali, najbrž niste opazili scene, v kateri fant na kolesu med vožnjo odvrže na trato pred hišo časopis, zavit v folijo. V naslednjem kadru, v katerem nastopa časopis, se znajdemo na podzemni železnici. Tam kar nekaj potnikov bere časopis. Časopis je še vedno v obliki papirja, le pri fotografijah je videti, kakor bi se vrtel video, pa tudi nekateri naslovi se spreminjajo. Ko sem gledala film, sem se vprašala, ali je to res najboljše, kar so se spomnili v filmu, v katerem mrgoli navidezne resničnosti, 3D-očal in uporabe sodobnih komunikacijskih sredstev.

Kaj se je spremenilo od začetka izhajanja našega časopisa do danes na področju tiskanih medijev? Naklade tiskanih medijev padajo, spreminja se bralna kultura, vse bolj živimo v lažnem občutku vsevednosti, ker z enim klikom lahko dostopamo do velike količine informacij, kot je v prejšnji Sobotni prilogi zapisal dr. Miha Kovač, ne zavedajoč se, da je branje s papirja pomembno, ker besedila bolje razumemo s papirja kakor z zaslona, ker je pomembno, da se v procesu učenja potrudimo.

Splet nikoli ne more nadomestiti časopisa. Časopis je več kot neskončno število informacij, ki jih je mogoče dobiti na katerikoli spletni strani. Časopis je uredniško urejen zbir analiz dogodkov, mnenj, komentarjev, je presek nekega trenutka, dneva, tedna, časa skozi oči novinarjev, urednikov, fotografov. Časopis vzamemo v roke zato, ker zaupamo presoji tistih, ki ga ustvarjajo, ker njihovo mnenje velja, ker je tehtno in verodostojno, in ker vemo, da si bomo na podlagi tega, kar preberemo, lahko ustvarili svoje lastno mnenje. Ne bo nam vedno všeč vse, kar preberemo, a če hočemo samovšečnost, nismo na pravi platformi. Potem pojdimo raje na facebook po nove všečke ali čivknimo kakšno pametno.

Se beremo.

-------------------------

Nataša Luša je direktorica Dela.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.