Prijateljice Evrope
Odpri galerijo
Karikatura Foto Marko Kočevar Delo
Če bi analizirali zgolj odstotke, bi razloge za veliki spopad, ki se v EU ponavlja vsakih sedem let, težko razumeli. Proračun EU znaša okoli odstotek BND in je v primerjavi z javno porabo v državah, ki je v EU povprečno blizu 50 odstotkov BND, skoraj zanemarljiv. A izdatki držav so precej širši, skoraj tri četrtine bruseljskega denarja pa so usmerjene na dve področji, kmetijstvo in kohezijo. In prelivanje denarja v drugo državo, je politično veliko bolj kočljivo kot transferji znotraj države.
Zlasti za manj razvite članice, tako na jugu kot vzhodu, so bruseljske milijarde eden od temeljev njihovega lovljenja zaostanka. V Slovenijo naj bi se v obdobju 2014–2020 steklo za več kot tri milijarde »kohezijskih« evrov. Ne glede na številna stranpota in pogosto nesmotrne naložbe, ki niso pripomogle k doseganju ciljev, je kohezija uspešen projekt. Neposredne koristi od njega nimajo le prejemnice, temveč tudi, denimo, nemška podjetja, ki izvajajo evropske projekte na Poljskem.
Z zasedanja »prijateljic kohezije« v Pragi so prišla pričakovana sporočila, da so (pretirani) rezi v bruseljski blagajni nedopustni. Raje so kritizirale bogate, ker se nočejo odpovedovati lastnim popustom – uvedenim kot prilagajanje britanskemu popustu za Margaret Thatcher –, zaradi katerih vplačujejo v proračun manj, kot bi morale na podlagi lastne razvitosti. Tega, da bo manj denarja za tradicionalne programe, ker ima EU številne nove naloge, na vzhodu raje ne omenjajo.
Kar je posebno povedno, je, da se v EU spet odpira fronta manj razvitih prejemnic proti neto plačnicam. Oboji zamolčijo, da v Uniji ni mogoče razmišljati po tej logiki ničelne vsote. Od enotnega trga, ki bo imel po brexitu še vedno 440 milijonov prebivalcev, imajo koristi vsi. Številni programi, financirani iz proračuna, so čezmejni ali imajo takšne učinke, denimo železniška infrastruktura. Tudi skupne naložbe v evropsko obrambo bo nemogoče nacionalno ovrednotiti.
V EU bi očitno namesto prijateljic kohezije ali varčnih prijateljev boljše porabe potrebovali prijateljice boljše Evrope z jasnimi cilji in viri za financiranje.
Zlasti za manj razvite članice, tako na jugu kot vzhodu, so bruseljske milijarde eden od temeljev njihovega lovljenja zaostanka. V Slovenijo naj bi se v obdobju 2014–2020 steklo za več kot tri milijarde »kohezijskih« evrov. Ne glede na številna stranpota in pogosto nesmotrne naložbe, ki niso pripomogle k doseganju ciljev, je kohezija uspešen projekt. Neposredne koristi od njega nimajo le prejemnice, temveč tudi, denimo, nemška podjetja, ki izvajajo evropske projekte na Poljskem.
Z zasedanja »prijateljic kohezije« v Pragi so prišla pričakovana sporočila, da so (pretirani) rezi v bruseljski blagajni nedopustni. Raje so kritizirale bogate, ker se nočejo odpovedovati lastnim popustom – uvedenim kot prilagajanje britanskemu popustu za Margaret Thatcher –, zaradi katerih vplačujejo v proračun manj, kot bi morale na podlagi lastne razvitosti. Tega, da bo manj denarja za tradicionalne programe, ker ima EU številne nove naloge, na vzhodu raje ne omenjajo.
Kar je posebno povedno, je, da se v EU spet odpira fronta manj razvitih prejemnic proti neto plačnicam. Oboji zamolčijo, da v Uniji ni mogoče razmišljati po tej logiki ničelne vsote. Od enotnega trga, ki bo imel po brexitu še vedno 440 milijonov prebivalcev, imajo koristi vsi. Številni programi, financirani iz proračuna, so čezmejni ali imajo takšne učinke, denimo železniška infrastruktura. Tudi skupne naložbe v evropsko obrambo bo nemogoče nacionalno ovrednotiti.
V EU bi očitno namesto prijateljic kohezije ali varčnih prijateljev boljše porabe potrebovali prijateljice boljše Evrope z jasnimi cilji in viri za financiranje.
