Ko otroci pokopljejo starše, je žalostno, a naravno. Zato so trenutki, ko se naravni red stvari obrne in so starši tisti, ki morajo pokopati svoje otroke, toliko bolj tragični. In vendar se je prav to zgodilo v zadnji pandemiji, ki je razsajala v Evropi pred koronavirusom. Španska gripa, ki je izbruhnila v zadnjih mesecih prve svetovne vojne in pokosila več ljudi kot vsa štiri leta najsmrtonosnejšega spopada dotlej, je v nadpovprečni meri prizadela mlade. Strokovnjaki še danes ne vedo, zakaj. Morda je bila kriva večja izpostavljenost okužbi: ko te pošljejo v strelski jarek ali za tekoči trak množične vojaške proizvodnje, pač nimaš možnosti #ostatidoma.
A danes mnogi raziskovalci menijo, da je smrtonosnosti drugega vala epidemije, ki je Evropo udaril jeseni 1918, botrovalo nekaj drugega. Medtem ko so običajne viroze nevarne zlasti za ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, naj bi španska gripa sprožila silovit imunski odziv, ki je povzročil več škode od samega virusa. Zato je bolezen pokosila najvitalnejše posameznike. Mlada in zdrava pljuča, ki so ob koncu vojne z obnovljenim upanjem zadihala prve sapice miru, so množično podlegla krčevitemu odzivu lastnega telesa, ki jih je hotelo na vsak način obvarovati pred nevarnostjo. V vojaškem žargonu bi lahko rekli, da so podlegli »prijateljskemu ognju«.
Koronavirus je glede tega bolj podoben »navadni« kot »španski« gripi. Žrtve njegove smrtonosne kose so pretežno starejši in kronični bolniki. A vendar je pri številnih pacientih, kjer okužba privede do akutne pljučnice, odziv imunskega sistema tako silovit, da bele krvničke dobesedno preplavijo pljuča in v obupni borbi proti vsiljivcu začenjajo napadati celice lastnega telesa. »Citokinska nevihta«, kot je pojav znan v strokovni literaturi, povzroči, da se pljučni mešički, kot strelski jarki med ofenzivami vélike vojne, napolnijo z mrtvimi vojščaki, ki skušajo na vsak način premagati sovražnika. Pljuča, preplavljena z mrtvimi celicami in imunsko tekočino, ne morejo več dovajati kisika v krvni obtok. Obrambni napori dobesedno zadušijo bolnika, medtem ko bele krvničke začno napadati še tkiva drugih organov. Postanemo žrtev totalne vojne, ki jo je novemu tujku napovedal naš imunski sistem.
Množični napor za zajezitev epidemije, kakršnega v zgodovini ne pomnimo, na ravni družbe na neki način odseva, kar se dogaja na ravni telesa. Tako kot se naše bele krvničke skušajo na podlagi preteklih izkušenj in improvizacije spopasti z neznanim sovražnikom, tako se vsakdo izmed več deset in sto milijonov Zemljanov, ki smo se znašli na udaru pandemije, skuša čim bolj koordinirano odzvati na krizo, na katero nihče od nas ni bil zares pripravljen. Tako kot podatkovna baza našega imunskega sistema ne hrani spomina na novi koronavirus, tako nihče od nas ne pomni zdravstvene krize primerljive razsežnosti. Naš kolektivni spomin ni nič bolje opremljen od individualnega – tako kot posamezniki kot člani modernih družb nimamo nobene izkušnje, kako se spoprijeti z nevarnostjo, kakršna nam preti. Kot zavestna in politična bitja smo pred njo enako neoboroženi in zaprepadeni kot nezavedni biološki procesi naših teles. In nevarnost, da s svojim odzivom povzročimo več škode kot koristi, ni nič manjša. Pravzaprav je še večja.
Če covid-19 na medicinski, telesni ravni ni primerljiv s špansko gripo, pa je na družbeni ravni nelagodna analogija že zdaj na dlani. Naš civilizacijski imunski sistem je potreboval nekaj časa, da se je odzval – za razliko od vzhodnoazijskih držav, kot rečeno, s takšnimi epidemijami pač nimamo izkušenj –, a ko se je spravil v pogon, je bila njegova reakcija tako silovita, da je že zdaj jasno, da bo povzročila večjo škodo od same bolezni.
Koronavirus je glede žrtev bolj podoben »navadni« kot »španski« gripi.
Tu bi rad bil jasen: v trenutku, ko je postala razvidna razsežnost krize – zame je bil to tisti konec tedna, ko se je izkazalo, da celo popolna karantena celotne Lombardije ne more zajeziti širjenja okužbe –, sem postal energični zagovornik radikalnih zajezitvenih ukrepov. To še vedno ostajam. Socialne darvinistične blodnje, češ pustimo, naj se čim več ljudi okuži z virusom, se mi zdijo enako perverzne kot poskusi, da bi »zdravje ekonomije« postavili pred zdravje ljudi. Odziv našega družbenega imunskega sistema mora biti odločen. Če ne zaščitimo najšibkejših, si bo moralno tkivo naših družb težko opomoglo.
Če covid-19 na medicinski, telesni ravni ni primerljiv s špansko gripo, pa je na družbeni ravni nelagodna analogija že zdaj na dlani. FOTO: Rafael Marchante/Reuters
Toda priznanje, da je drastično ukrepanje nujno, mora spremljati zavedanje, da imamo pri epidemiji covid-19 opraviti s patologijo, kjer je odziv našega kolektivnega imunskega sistema
na družbeni ravni nevarnejši od same bolezni. Zdaj smo v fazi, ko se moramo z vsemi močmi posvetiti omejitvi okužbe. A če hočemo preprečiti, da obrambni zanos našemu zdravju prizadene usodnejše udarce od same epidemije, moramo že zdaj začeti resno razmišljati o izhodni strategiji.
Jasno je namreč, da bodo že na srednji, kaj šele na dolgi rok, posledice življenjskega stila, v katerega smo se bili prisiljeni zateči v zadnjih tednih, mnogo hujše od posledic, ki ga bo pri večini ljudi povzročil virus. Tu ne govorimo »zgolj« o izpadlih dohodkih in uničenih podjetjih. Govorimo tudi o stiskah, ki jih bo v prihodnjih mesecih in letih povzročila ekonomska negotovost, o grozljivih posledicah dolgotrajne osamitve na duševnost posameznikov in zdravje skupnosti, na kakovost naših demokratičnih institucij in raven naših svoboščin.
»Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.« Znamenito misel pruskega teoretika Carla von Clausewitza danes marsikdo razume kot cinično poveličevanje militarizma; a njena poanta je v bistvu obratna. Clausewitz se je dobro zavedal, da se vojne rade sprevržejo v iracionalno strast, zato je stratege opozarjal, naj nikoli ne izgubijo izpred oči njenih političnih, torej nevojaških smotrov. Podobno velja za vojno proti virusu. Če se bomo v imenu boja za zdravje obsodili na življenjski slog bolnikov, nas bo na dolgi rok pokopal lastni obrambni delirij. Tako kot mlade žrtve španske gripe – in kot staro Evropo, ki je šla v grob iste jeseni 1918.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU (Budimpešta).
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
