Tiskane izdaje
Je trgovanje s Kitajsko priložnost ali nevarnost? S tem vprašanjem se zahodni svet ukvarja že vse od začetka osemdesetih. Takrat se je na eni strani komunistična Kitajska pričela odpirati v svet, na drugi pa je kapitalistični Zahod pričel z veliko žlico zajemati gospodarski liberalizem in njegovo prepričanje, da več svobodne trgovine pomeni tudi več blaginje – za vse.
December 2016 je lahko nova točka za analiziranje razmer. Kitajski se je izteklo 15-letno prehodno obdobje članstva v WTO, v katerem sta predvsem ZDA in EU imeli možnost, da azijsko velikanko »klasificirata« kot netržno gospodarstvo. Praktično je to pomenilo predvsem enostavnejšo uporabo kazenskih carin v primerih, ko so kitajska podjetja na trge bogatih držav poskušala prodreti z dampinškimi cenami. Po novem bo bolj zapleteno – pred ukrepanjem bo Kitajski treba dokazati, da v tujino v resnici prodaja po cenah, ki ji doma ne bi pokrile vseh stroškov.
In drugi element: Zahod, predvsem tisti del njegovih voditeljev, ki se napaja v populizmu, Kitajsko prepoznava kot zmaja, ki z izvozom svojih izdelkov »žre« naša delovna mesta. Najbolj svež izraz tega trenda je informacija, da bo novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump na odgovoren položaj v novi administraciji, povezan z oblikovanjem trgovinske politike, imenoval Petra Navarra – človeka, ki v Kitajski vidi predvsem nevarnost.
Se bo torej v prizadevanjih, da Ameriki vrne njeno industrijo, Trump spustil v trgovinsko vojno s Kitajsko, katere valovi bi brez dvoma pljusknili v Evropo? Tudi Evropska unija si na načelni ravni že dolgo prizadeva za reindustrializacijo, nemški koncept industrija 4.0 temelji na tem, da bi morali več proizvajati »doma«, politična klima pa se zdi več kot naklonjena nosilcem idej, ki znajo tujcem pokazati, kje naj bi bilo njihovo mesto.
V resnici ne vemo, kaj se bo zgodilo. Dejstva pa ne govorijo v prid razmišljanju, da lahko omejevanje trgovine komurkoli prinese koristi. Obseg trgovine med EU in Kitajsko je v zadnjih dvajsetih letih zrasel za več kot petkrat, pri tem pa je tri odstotke takega uvoza, ki se ga drži neprijetna nalepka dampinga. Prodajanje pod ceno je seveda nepoštena tržna praksa in po pravilih WTO ni dovoljena – zato tudi obstajajo pravila, po katerih se kršitve ugotavlja, kaznuje in odpravlja. Je pa ravno ta ozki segment odnosov najbolj primeren za politične spopade, ki smo jim priča.
Podatki nam pokažejo tudi, da sta gospodarstvi Evrope in Kitajske v marsičem že postali komplementarni. Stroji in električna oprema na primer predstavljajo skoraj 80 odstotkov vsega uvoza EU iz Kitajske. Vendar je v njih vgrajenega veliko znanja, ki prihaja iz Evrope, velikokrat jih na Kitajskem izdelujejo podružnice ali partnerji evropskih podjetij, pogosto gre za sestavne dele, ki jih podjetja v Evropi vgradijo v končni izdelek in morebiti spet prodajo na Kitajsko ...
Zato je najbolj verjetno, da bo prevladal pragmatizem. V trgovini je korak nazaj težko narediti, Zahod se bo moral usmeriti v razvoj novih gospodarskih dejavnosti, ne pa v objokovanje proizvodnje, ki jo je stroškovni račun »preselil« na Vzhod. Pravi izziv je torej v tem, da bomo v razvoju novega vsaj tako hitri kot Kitajska.
