Priložnost zamujena ne vrne se nobena
Vili Einspieler o »zgodovinskem« sporazumu med Atenami in Skopjem.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Dogovor o rešitvi grško-makedonskega spora o imenu Makedonije je novica, ki jo Balkan potrebuje. Balkanci se radi prepirajo o preteklosti in sedanjosti. Politiki ne marajo kompromisov. Tudi če jih sprejmejo, mečejo drug drugemu polena pod noge. Zunaj regije večinoma težko razumejo željo, naj sosedu crkne krava.
Grška administracija je šele po razglasitvi neodvisnosti Makedonije sprožila preplah zaradi njenega iredentizma. Šibko sosedo, ki se je komaj izognila prelivanju krvi med razpadom nekdanje SFRJ, je razglasila za vodilno nacionalno grožnjo. Čeprav je Skopje res zahtevalo več pravic za makedonsko manjšino na severu Grčije, so v Atenah pretiravali z oceno, da Makedonija predstavlja izziv članici Nata in EU s precej močnejšo vojsko in gospodarstvom.
Ker ima vlada Zorana Zaeva zadostno parlamentarno večino, ratifikacija sporazuma v Sobranju ni negotova. Večina Makedoncev si tudi želi končati spor z Grki, vendar to še ni zagotovilo, da bodo glasovali za kompromisno rešitev. Sodeč po rezultatih minulih lokalnih volitev, na katerih so socialdemokrati skupaj z albanskimi strankami prepričljivo premagali konservativno opozicijo, bi premier lahko zagotovil zadostno podporo za dogovor tudi na referendumu.
Žoga je na terenu Aleksisa Ciprasa. Postavlja se vprašanje, ali v parlamentu lahko zbere dovolj glasov za ratifikacijo sporazuma. Ker sta proti njemu tako v stranki Neodvisni Grki, ki so v vladajoči koaliciji s Sirizo kot tudi glavna opozicijska stranka Nova demokracija, je Cipras odvisen od podpore opozicijskih strank, kot je Gibanje za spremembe. Proti vsakemu kompromisu v sporu z Makedonijo je tudi manjši koalicijski partner Sirize, desničarska stranka Anel. V Atenah ni izključen notranjepolitični spor. Čeprav bodo na koncu pozitivne spremembe v regiji odvisne od konstruktivne igre Grčije, so najbolj odgovorni makedonski državljani.
Ali bo sporazum med Atenami in Skopjem učinkovit, je odvisno tudi od tega, ali ga bodo spoštovali vsi. Ključno je, da dogovor podpre široka večina političnih strank in javnost obeh držav. Makedonija in Grčija sta že leta 1995 sklenili prehodni sporazum. Po njem so Atene priznale sosedo pod začasnim imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Kljub temu ga grški skeptiki niso hoteli uporabljati, ampak so govorili o skopski državi. Navsezadnje je mlado državo priznalo pod njenim ustavnim imenom Republika Makedonija več kot 140 držav, pa je vseeno ostala v čakalnici EU in Nata.
Preobrat je postal mogoč, ker so se Atene leta 2015 obrnile na levo in ker je leta 2017 padla skrajna konservativna vlada v Skopju. Zagata je v tem, da so se v vmesnem času premešale karte na politični sceni v Atenah. Na koncu se lahko zgodi, da bodo opozicijski socialisti, ki zahtevajo nove volitve, Ciprasu zagotovili politično preživetje in Makedoniji odprli pot v evroatlantske povezave. Ljudska modrost pravi, priložnost zamujena, ne vrne se nobena.
Grška administracija je šele po razglasitvi neodvisnosti Makedonije sprožila preplah zaradi njenega iredentizma. Šibko sosedo, ki se je komaj izognila prelivanju krvi med razpadom nekdanje SFRJ, je razglasila za vodilno nacionalno grožnjo. Čeprav je Skopje res zahtevalo več pravic za makedonsko manjšino na severu Grčije, so v Atenah pretiravali z oceno, da Makedonija predstavlja izziv članici Nata in EU s precej močnejšo vojsko in gospodarstvom.
Ker ima vlada Zorana Zaeva zadostno parlamentarno večino, ratifikacija sporazuma v Sobranju ni negotova. Večina Makedoncev si tudi želi končati spor z Grki, vendar to še ni zagotovilo, da bodo glasovali za kompromisno rešitev. Sodeč po rezultatih minulih lokalnih volitev, na katerih so socialdemokrati skupaj z albanskimi strankami prepričljivo premagali konservativno opozicijo, bi premier lahko zagotovil zadostno podporo za dogovor tudi na referendumu.
Ključno je, da dogovor podpre široka večina političnih strank in javnost obeh držav.
Žoga je na terenu Aleksisa Ciprasa. Postavlja se vprašanje, ali v parlamentu lahko zbere dovolj glasov za ratifikacijo sporazuma. Ker sta proti njemu tako v stranki Neodvisni Grki, ki so v vladajoči koaliciji s Sirizo kot tudi glavna opozicijska stranka Nova demokracija, je Cipras odvisen od podpore opozicijskih strank, kot je Gibanje za spremembe. Proti vsakemu kompromisu v sporu z Makedonijo je tudi manjši koalicijski partner Sirize, desničarska stranka Anel. V Atenah ni izključen notranjepolitični spor. Čeprav bodo na koncu pozitivne spremembe v regiji odvisne od konstruktivne igre Grčije, so najbolj odgovorni makedonski državljani.
Ali bo sporazum med Atenami in Skopjem učinkovit, je odvisno tudi od tega, ali ga bodo spoštovali vsi. Ključno je, da dogovor podpre široka večina političnih strank in javnost obeh držav. Makedonija in Grčija sta že leta 1995 sklenili prehodni sporazum. Po njem so Atene priznale sosedo pod začasnim imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Kljub temu ga grški skeptiki niso hoteli uporabljati, ampak so govorili o skopski državi. Navsezadnje je mlado državo priznalo pod njenim ustavnim imenom Republika Makedonija več kot 140 držav, pa je vseeno ostala v čakalnici EU in Nata.
Preobrat je postal mogoč, ker so se Atene leta 2015 obrnile na levo in ker je leta 2017 padla skrajna konservativna vlada v Skopju. Zagata je v tem, da so se v vmesnem času premešale karte na politični sceni v Atenah. Na koncu se lahko zgodi, da bodo opozicijski socialisti, ki zahtevajo nove volitve, Ciprasu zagotovili politično preživetje in Makedoniji odprli pot v evroatlantske povezave. Ljudska modrost pravi, priložnost zamujena, ne vrne se nobena.
