Prišli, potrkali, se zmotili

Nihče ni zoper njega podal ovadbe. Ni bil priča kaznivemu dejanju. Niti ni napačno parkiral. Kljub temu je tisto sobotno jutro na njegova vrata potrkala policija. Z novinarjem Juretom Brankovičem so želeli govoriti, ker je le nekaj ur pred tem – postavil vprašanje. Tisto sobotno jutro za vrati njegovega stanovanja zato ni dišalo le po jutranji kavi. Zadišalo je po policijski represiji.

Zgodilo se je dva dni pred referendumom za neodvisnost Katalonije v Španiji. Novinarja je v zapisu na družbenem omrežju twitter zanimalo, ali bo pred španskim veleposlaništvom kdo organiziral shod. Pri tem ni o njem niti sporočal niti k njemu pozival. A to para v modrem ni prepričalo, da radovedneža, še preden bi se mu lahko zataknilo pri zajtrku, ne bi pričakal na domačem pragu. Presenečenega sta dvignila iz tople postelje z vprašanjem, ali organizira javni shod. Odprtih ust sta ga pustila še, ko sta mu požugala, da ga mora v tem primeru prijaviti.

Odzivnost je ključna lastnost enega najpomembnejših organov v državi. Toda v tem primeru je tudi srhljiva. Najmanj nenavadno je, da se policija z ukrepi ni obotavljala pri popolnoma obrobnem zapisu na družbenem omrežju. V isti sapi se namreč ni niti zganila ob desetinah groženj z nasiljem in sovražnem govoru. Ta se brez usmiljenja razrašča ravno po spletu, vrelišče pa običajno doseže ob družbenih prelomnicah, kot sta bila pred dvema letoma množičen prihod pribežnikov in referendum za pravice istospolno usmerjenih. Takrat so uporabniki spleta s pritlehnimi šopki besed dan za dnem udrihali brez usmiljenja. Ranljivi skupini so poniževali in jima celo grozili z najokrutnejšimi metodami usmrtitev, ki so jih nacisti uporabljali med drugo svetovno vojno, s tem pa teptali njuno dostojanstvo. A takrat ni nihče v modrem pri nobenem od bruhalcev sovraštva potrkal na vrata.

Prav je, da spremljanje družbenih omrežij zaradi zagotavljanja varnosti ostane del nalog policije. Vendar mora biti ta pri preiskovanju kaznivih dejanj vsaj tako sistematična kot pri ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru. Zdaj se ob javnem spodbujanju sovraštva, nasilja in nestrpnosti zgane šele, ko jo o tem kdo obvesti. O ugotovitvah v najboljšem primeru nato poroča tožilstvu, ki lahko nestrpnežu prisodi do dve leti zapora. Vendar to stori, ko dokaže, da je njegovo razpihovanje sovraštva ogrozilo javni red in mir, zaradi česar sodne prakse pri nas skorajda ni.

Ne le da diskriminacije z ignoranco ne utišamo. Z njo jo celo krepimo, kar je za vsako razvito družbo povsem nesprejemljivo. Za njeno omejitev ne bo dovolj le prevetritev kazenske zakonodaje, več odločnosti med tožilci in spletnimi administratorji. Peruti ji lahko pristriže tudi policija, ki se odgovornosti pri tem zaradi lukenj v zakonodaji vztrajno otepa. Najmanj, kar lahko stori, je, da pri varovanju javnega reda in miru uporabi razum. To pomeni, da zaradi občutka varnosti kar vsepovprek ne žrtvuje posameznikove zasebnosti. Nasprotno namreč diši po vrnitvi v totalitarni režim.