Privatizacija ni bavbav

Osupljivo je opazovati, s kakšno lahkoto se po državi širi protiprivatizacijska histerija. V zadnjih tednih se je izkristaliziralo najprej to, da je osrednja skupna točka prizadevanj različnih skupin »civilne družbe«, ki pridigajo o domnevni škodljivosti privatizacije, predvsem nameravana prodaja Telekoma Slovenije, kjer naj bi do odločitve morebiti prišlo že v naslednjih tednih.

Zadržimo se trenutek pri Telekomu. Obstajajo tako tehtni argumenti proti prodaji (na primer, zakaj bi skupaj z operaterjem prodali tudi infrastrukturo) kot zanjo (razmeroma majhen telekomunikacijski igralec bo na trgu prihodnosti brez strateškega partnerja vse težje ohranjal konkurenčnost), vendar se o njih praktično ne razpravlja. Nasprotniki prodaje raje operirajo s populističnimi gesli, da gre za »vsiljeno razprodajo« in »odpovedovanje suverenosti«. In da zveni vse skupaj bolj všečno, se boj za ohranitev »družinske srebrnine« v javnem diskurzu širi kar na vse, kar je državno in celo na tisto, kar je privatno, vendar na prodaj zaradi bankrota lastnikov. Ničesar ne bi smeli prodati, še posebej ne tujcem, nam skušajo (do)povedati.

Pa je res tako, nam je (raz)prodaja vsiljena, se s privatizacijo odpovedujemo suverenosti? Odgovori na ti dve vprašanji niso enostavni, predvsem pa ne bi smeli biti populistični. Povezani so z reševanjem razmer, v katerih se naša družba nahaja danes, v letu 2015, do njih pa so pripeljale najrazličnejše odločitve (in ne-odočitve) iz minulih let.

Bodimo bolj konkretni. Slovenija je država, za katero kljub uspešnemu izvoznemu sektorju ni značilno, da bi njeno gospodarstvo ustvarjalo visoko dodano vrednost. Žal je to tako, še bolj žalostno pa je, da v dobrih dvajsetih letih samostojnosti na tem področju nismo dosegli bistvenega napredka.

Naslednja problematična senca preteklosti je proces domače konsolidacije lastništva v podjetjih, ki so ga pred desetletjem radodarno financirale banke. Še med leti 2008 in 2010 si nismo upali priznati, da je ta model zašel v slepo ulico, saj tako »privatizirana« podjetja niso generirala dovolj dodane vrednosti, da bi lahko odplačevala posojila. Posledica so padli tajkuni in debele milijarde evrov, vložene v sanacijo bank.

Danes smo v položaju, ko denarja za vzdrževanje statusa quo ni več. Ena od poti, s katero je mogoče presekati začarani krog neučinkovitosti, pa je privatizacija (dela) podjetij. Samo odgovorni lastniki z vizijo jim namreč lahko zagotovijo dolgoročno uspešno poslovanje. Uspeh podjetij se preko davkov prevede v višje prihodke države, kar bo zmanjšalo potrebo po tem, da premoženje prodaja zaradi krpanja proračuna.

Kaj privatizirati in komu prodati, seveda mora biti stvar razprave. Ni pa sprejemljivo nasprotovati privatizaciji kar počez in ob tem govoriti, da bomo poiskali in uvedli boljše modele upravljanje podjetij. Izkušnje zadnjih dveh desetletij nam pravijo, da se to samo od sebe ne bo zgodilo. Potrebujemo spodbudo od zunaj – postopna privatizacija, v kateri bodo sodelovali tudi tujci, jo lahko zagotovi.