Kakšne barve je slovenski nihilizem? Če seveda nihilizem sploh premore barve? Zagotovo nima niti romantičnih, niti dekadenčnih, niti mračnjaško wagnerjanskih, niti prevratniških odtenkov, gre zgolj za še eno fazo letargije in malodušja, ki nas ciklično spremlja skozi zgodovino. Praviloma ti cikli nimajo veliko opraviti z realnim stanjem, prej so vedno novo iskanje priročnih izgovorov, trenutno je to seveda magična beseda kriza. Ta je evropska in globalna, torej smo popolnoma nemočni in prepuščeni na milost in nemilost svetovnim viharjem, lahko le čakamo na čudežno rešitev.
Seveda bo prišla s strani politike, le tukaj se razplamtijo strasti, kot da bi bila politika res vsemogočni arbiter, ki ima odgovore na vsa vprašanja. Dobra šala. Kar pričakujemo od politike, ni nič več in nič manj od korektnega pobiranja davkov in njihove korektne redistribucije v sistem. Seveda ne v smislu vodenja države kot podjetja, če bi bile zadeve tako enostavne, bi vse države objavile razpis v Financial Timesu ali v Economistu in mastno plačale vrhunskega menedžerja, da odigra vlogo predsednika vlade – poleg uradniške efektivnosti je pač treba imeti občutek in takt za različne družbene podsisteme, ki zahtevajo veliko bolj tankočutno obravnavo.
Sem med prvimi sodi kultura. Če bi ocenjevali sobotno otvoritveno slovesnost Evropske prestolnice kulture v Mariboru, bi naključni opazovalec dobil vtis, da je slovenska politika med največjimi podporniki kulture, pravzaprav je bil celoten spektakel namenjen zgolj paradiranju politične nomenklature. Labirint aluminijastih pregrad na Trgu Leona Štuklja je predstavljal kažipot, kje je prostor za posvečene in kje za manj posvečene, slednji so se morali nagnesti med oder in tribuno, rezervirano izključno za politično elito, v nepopisni gneči dogajanje na odru sploh ni bilo vidno.
In potem seveda politični govori, klasično neoprijemljivi in puhli, ob čemer je vsakomur povsem jasno, da je prav politika projekt EPK 2012 skoraj sesula. Bodisi s fantastično megalomanijo in nerealnimi načrti na lokalni ravni bodisi s sprenevedanjem in ignoranco na nacionalnem nivoju. Simptomatično zbranim na trgu ni spregovoril nobeden od kulturnikov, ki so nazadnje rešili, kar se je rešiti dalo, čeprav bi veliko bolj od političnih floskul potrebovali nekaj tehtnih besed denimo Draga Jančarja, ki bi bil kot Mariborčan in svetovljan najbolj logična izbira.
Seveda je treba upoštevati nekatere ceremonialne obrede države, vendar v mejah dobrega okusa. Slika se je namreč ponovila tudi dan kasneje ob premieri opere Črne maske, kjer so spet večino sedežev v dvorani zasedli politiki vseh barv in nians in s tem dali jasno vedeti, da politika na simbolni in stvarni ravni uzurpira vse pozicije, ki se ji ponujajo. Koliko politikov in politikantov je prišlo na včerajšnjo reprizo Črnih mask, koliko jih bo prišlo danes? Verjetno nihče, reflektorjev in kamer ni več, Marij Kogoj pa tako in tako nikogar ne zanima.
To je dobrodošlo, do konca leta bodo tako na trgih in v dvoranah prireditve lahko spremljali tisti, ki kulture ne obravnavajo zgolj kot poligon za osebno promocijo ali kot kratkočasno popestritev večera ob izdatni medijski asistenci. Pravzaprav se projekt EPK šele zdaj zares začenja.
Komentarji