Proti kratkemu stiku

Ali resno mislite, da bi lahko Rusija anektirala ali napadla Baltik, je ruska dopisnica na letni tiskovni konferenci vprašala nemško kanclerko Angelo Merkel. »Potem ko je bilo po mojem razumevanju na Krimu flagrantno kršeno načelo ozemeljske celovitosti, upam, da bo Rusija upoštevala ozemeljsko celovitost drugih držav,« je odgovorila krščanskodemokratska prvakinja, ki se zaveda, kam bi spreminjanje meja pripeljalo staro celino. Litva in Ukrajina prav zdaj protestirata zaradi predloga nacionalistične poljske vlade, da bi v potne liste vključili tudi podobe zgodovinskih poljskih zgradb v teh državah. Če se začnemo v Evropi prepirati, kaj je bilo nekoč naše, bi le redke države ostale cele.

Je »patriotizem« ruskega predsednika bolj upravičen, ker je njegova država jedrska supersila? Nemška kanclerka je po aneksiji Krima v pogovorih s Putinom poskušala razvozlati, kako bi lahko konstruktivno pomirili občutek zgodovinske krivice zaradi razpada Sovjetske zveze, zaradi katerega so zunaj meja svoje države ostali milijoni ljudi ruskega rodu. A je novi nacionalizem v Evropi videti kot nevarna kvadratura kroga pa še primerno sredstvo vse bolj avtoritativnih oblasti za doseganje domačih ciljev. Kanclerka se zdaj bolj ali manj omejuje na pozive k spoštovanju dogovorov iz Minska, ki naj vsaj preostanku Ukrajine zagotovijo ozemeljsko celovitost – v upanju, da bo Moskva že zaradi gospodarskih sankcij premislila svojo zunanjo politiko.

To se ni zgodilo. Rusija res še ni anektirala nobenih drugih predelov sosednjih držav, a se po strateškem geopolitičnem umiku ameriškega predsednika Baracka Obama uveljavlja kot regionalna velesila v številnih predelih sveta s pogosto podporo lokalnim avtokratom. Zaradi neuspelega izvažanja demokracije pod Obamovim predhodnikom Georgeem W. Bushem ti zdaj za nekatere veljajo za politike, ki znajo narediti red, pa čeprav Evropa z zgodovinsko migrantsko krizo ta »red« trdo občuti na svoji koži. Še več, v nekaterih zahodnih državah Rusiji očitajo vmešavanje v njihove demokratične volitve, favoriti pa so pogosto nacionalistične stranke, ki nasprotujejo številnim evropskim integracijam z Evropsko unijo vred.

Tistim Nemcem, ki se po eni strani zavedajo nacistične krivde, po drugi pa prednosti ameriškega uspešnega izvoza demokracije na svojem zahodu po drugi svetovni vojni, gre že ob misli na vrnitev sebičnih nacionalizmov v Evropo srh po telesu. Kanclerka Merklova kljub obsodbam in sankcijam poudarja nujnost stikov vojaške zveze Nato z Rusijo ter kljub nasprotovanju nekaterih vzhodnoevropskih držav zagovarja direktni ruski plinovod do svoje države pod Baltskim morjem.

A tudi to vsaj doslej ni pomirilo ruske »Machtpolitik« in pobudo zdaj na svojo roko prevzemajo kanclerkini socialdemokratski predvolilni tekmeci. Zunanji minister Sigmar Gabriel v Washingtonu svari pred novo ledeno dobo z Moskvo, pa čeprav njihovemu lastnemu kanclerju Gerhardu Schröderju kritiki očitajo sodelovanje z ruskimi državnimi naftnimi podjetji. A bo morala na vprašanje o miroljubnem sožitju z Evropo in drugimi na koncu odgovoriti Rusija, ki z napenjanjem vojaških mišic le skriva svoje slabosti. Njene sosede si zato še bolj želijo članstva v Natu, sama pa svojo prihodnost tudi v času intenzivnega iskanja čistejših energetskih virov še naprej skoraj v celoti stavi na nafto in plin.