Rada imam Lorencija

Pravo gledališče ponuja vse mogoče razloge za to, da verjamemo.

Objavljeno
23. maj 2019 06.00
Posodobljeno
23. maj 2019 06.00
Jernej Lorenci v Ljubljani. FOTO: Leon Vidic
Ni bilo tako kot takrat, ko smo sedli na svoj sedež in potrpežljivo čakali, da se bo dvignila zavesa, še manj kot takrat, ko smo iz teme opazovali čarobno svetlobo na odru in nenadoma pomislili, da nas je predstava popeljala v sanje.

Ne, tokrat je bilo, kot da smo na ulici, na svojem dvorišču in morda celo v svoji hiši, a z na široko odprtimi okni, skozi katera piha veter in priletijo ptice pa tudi kakšna muha – in skozi katera seveda prodira obilo neprizanesljive svetlobe.

Gledala sem predstavo Eichmann v Jeruzalemu in spoznala, zakaj imam rada Jerneja Lorencija. Zato, ker so njegove oči podobne vprašajem, njegova usta pa ne dovolijo, da se skoznje zlahka prebije odgovor. Zato, ker ima podočnjake, v katere bi se lahko umestil ves svet, in zato, ker ni videti, da bi se ukvarjal s športom. Pa vendar morda v kleti svoje hiše, ko ga nihče ne vidi, dviguje uteži, zgolj zato, da bi videl, koliko mišic je treba, da bi spoznali težo večne potrebe po spraševanju.

Pravo gledališče ponuja vse mogoče razloge za to, da verjamemo, da je lahko vse na svetu drugačno, če le iskreno opišemo pravo stanje duše, izgovorimo kesanje, odpojemo obljubo in sanjamo čisto ljubezen.

Pogledam Lorencijeve oči in pomislim: ta človek je obseden s človekom kot neskončnim breznom, v katerem se odigrava življenje. Nenadoma se mi zdi, da igralci poslušajo občinstvo, mi pa sede igramo dobre, načitane ljudi, ki se, tako pač je, ukvarjajo s kulturo. In ljubijo gledališče. Ljubijo celo zlo v gledališču, ki ga je Lorenci vrgel na mizo, polno zgodovinskih dokumentov in staromodnih očal, nato pa vsakega od nas vprašal: Koliko si tudi ti Eichmann, medtem ko opravljaš svoje delo kot nekakšen kolešček v sistemu, ki si mu dopustil, da vlada človeštvu in tepta človečnost?

To ni bilo tako kot takrat, ko se spusti zavesa in gledalec zadovoljen odide domov. Ni bilo zavese. Nič se ni spustilo. Samo noč se je tiho spustila in vsakega od nas ob izhodu iz gledališča vprašala: »Kako ti je ime in kako se pišeš? Podpiši se pod to, kar si doživel!«