Rast kot sporočilo vladi

Slovenija dosega skoraj petodstotno gospodarsko rast in je ta čas po gospodarski dinamiki na drugem mestu v Uniji: takemu scenariju bi kako leto ali dve nazaj verjetno pripisali še manjšo verjetnost kot čudežnemu zlatu košarkarjev na evropskem prvenstvu. A zdaj je to resničnost – po zaslugi kar devetodstotne rasti izvoza in naložb, optimizma podjetij in potrošnikov in gospodarskega zagona v Nemčiji in drugih izvoznih partnericah.

S pogledom na predkrizno leto 2007, ko smo nazadnje beležili tako rast, se lahko vprašamo, ali se Slovenija spet nevarno pregreva in kako vzdržna je tako visoka konjunktura. Kratka analiza pokaže, da je rast zdaj na precej bolj trdnih temeljih. Ne poganjajo jo brezglavo podeljena posojila, inflacija je ukročena, dobički in bilance podjetij so bistveno bolj zdravi kot pred 12 leti, izvozna podjetja imajo polne knjige naročil. Tudi banke, generator prejšnje krize, so kapitalsko trdne in bolje nadzorovane. Slovenija si obeta nove naložbe, tudi iz evropskih sredstev. Skratka, vsaj na kratek rok ne kaže slabo – a gospodarski cikel se bo v Evropi in pri nas nekoč neizbežno obrnil navzdol, pa tudi demografija ni na naši strani.

Zato je ob ugodni rasti nujen strateški pogled in ukrepanje vnaprej. Priložnost za to je zdaj že na mizi. Jesenska napoved Umarja je podlaga za prihodnji državni proračun, temu se zdaj pridružuje tudi rebalans letošnjega proračuna. In ker ne dvomimo, da bo Cerarjeva vlada zdajšnjo »tigrovsko« rast pripisala sebi in jo poskušala izrabiti kot adut na parlamentarnih volitvah, ji lahko že vnaprej sporočimo, naj tokrat pri proračunih ravna državniško in ne politikantsko, s pogledom le kako leto naprej.

Kako? Enostavno. Tako da bo z drugo najvišjo gospodarsko rastjo v Evropi vendarle ustvarila nekaj proračunske zaloge – da Slovenija ne bo več z večnimi primanjkljaji in zadolževanjem živela na račun mladih in njihove prihodnosti.